Služba

Odgovor svetovalke:

Pozdravljena.

Moj prvi vzgib, ko sem prebrala tvoje sporočilo je bil, da te moram nujno pomiriti! Bom pri tem izhajala kar iz svoje osebne izkušnje in upam, da ti bo pomagala :).  

Sama delam na šoli letos šestnajsto leto. Začela sem kot učiteljica psihologije na gimnaziji, brez pripravništva, brez ene uvajalne ure, ker so pač rabili učitelja psihologije za nadomeščanje porodniške. Na šoli sem bila edina učiteljica psihologije, dobila pa sem dva razreda maturantov in pet razredov dijakov 2. letnikov. Vedela nisem niti, kam se vpisuje manjkajoče v dnevnik :). Bilo je strašljivo, da. IN na faksu nas na to niso nič pripravljali, da. Moja praksa v petih letih študija je bilo dva tedna na Centru za socialno delo. Skratka, nisem imela pojma. Na faksu sem se vedno počutila kot tista, ki slabše piše izpite kot večina sošolcev, ki so bili vsi po vrsti zelo tekmovalni in ambiciozni. Pri učenju sem resno zagrabila, se 'priučila obrti' po načelu practice-makes-perfect, bilo je naporno in stresno, a je šlo in mislim, da tudi precej uspešno, saj sem nato na dveh drugih šolah dobila priložnost za učenje, ker je šla dobra beseda od ust do ust :). Po treh letih pa sem dobila priložnost za zaposlitev v svetovalni službi, kar me je presenetilo in spet spravilo v položaj, da nimam pojma. Spet brez uvajanja in pripravništva. Ob sebi sem imela še eno, že izkušeno in čudovito svetovalno delavko, ki mi je nudila podporo, nasvete, pogovore, skratka vse, kar mlad nevedni svetovalni delavec potrebuje. Danes pa bi že upala reči, da sem pri svojem delu samozavestna, a za to sem gotovo potrebovala deset let. Pa še vedno me ljudje in njihove tegobe in vedenja vsakodnevno presenetijo- a to je del poklica psihologa, se mi zdi.

Kaj hočem povedati? Povedati želim, da je študij (govorim o psihologiji, drugih ne poznam osebno) čas, ko te opremijo z raznovrstnimi vedenji in znanji o izbranem področju. Je osnova, ki ti naravna mišljenje v določeno smer in te na nek način oblikuje. Nikakor pa ne daje konkretne 'opreme' za delo na terenu, če lahko tako rečem, vsaj v veliki meri ne. Če ponazorim: ko dijakom svetujem glede izdelave seminarske naloge pri psihologiji, izhajam res iz čisto specifičnih znanj, ki so mi jih vcepili pri pisanju vaj in poročil na faksu. Ko pa se pogovarjam z dijakom o njegovih stiskah ali s staršem o tem, kam in kako usmeriti otroka na testiranje, ker so opažene neke težave, pa mi študij ni zares v pomoč - to so veščine, ki sem jih pridobila od samem delu. Bistvo, ki ga želim povedati je, da fakultete opremijo z neko teoretično osnovo, potem pa se posameznik na delovnem mestu izuri na določenem področju, glede na to, kaj dejansko vsakodnevno počne.

In ja, običajno ima ob tem mlad psiholog ob sebi mentorja, v večini primerov ima lahko tudi desetmesečno pripravništvo, po katerem opravlja strokovni izpit iz področja, na katerem dela (šolstvo, zdravstvo, socialna - če gre za javni sektor) in ima s tem pogoje za samostojno zaposlitev.

Kar se tiče dela v šoli, te lahko pomirim tudi s tem, da so se v zadnjih letih normativi za svetovalne delavce povečali in skoraj ni več šole, kjer bi bil zaposlen le en svetovalni delavec; v preteklosti je bilo to pogosto. To pomeni, da boš imela, ko boš, če boš, prišla na delo v šolo, možnost pripravništva in dela ob mentorju, ki te bo vodil, te usmerjal, ti pomagal ...

Pa še nekaj se mi zdi zelo pomembno izpostaviti. Tvoje ocene sploh niso slabe, v resnici so odlične! Morda ste pri pedagoški psihologiji že imeli teorijo o mali ribi v velikem ribniku oz. veliki ribi v malem ribniku? Govori o tem, da se uspešni posamezniki v manjšem, lokalnem okolju počutijo zelo uspešne, ko pridejo med sebi bolj podobne (recimo, ob vstopu v gimnazijo ali ob vpisu na faks, kjer so visoke omejitve, kot so na psihologiji) pa so naenkrat morda 'le' povprečni, a to je relativno, glede na ostale v skupini ... Dejstvo je, da si popolnoma dovolj sposobna opravljati delo psihologa, ko boš nekoč končala študij. Vpisala si se na študij, ki ima visoko omejitev in tam si uspešna.

Svetovala pa bi ti, da se osredotočiš še na delo na sebi v smislu čustev. Menim, da mora psiholog pri sebi vedno znova preverjati odnos do sebe in do sveta, si širiti obzorja, da mora biti predvsem človek - s tem mislim, da mora biti sprejemajoč, odprt, empatičen, biti mora sposoben vzpostaviti stik z drugo osebo. Tega pa se ne naučiš v učilnici, ampak v življenju, predvsem pa, ob delu. Izkušnje so pri našem delu najdragocenejše znanje in te zahtevajo svoj čas.

Želim ti, da pogumno stopaš naprej po poti, ki si si jo začrtala. Ne razmišljaj preveč o tem, kaj bo. V tem trenutku si študentka na študiju, ki te (če prav razumem) veseli. Izkoristi, kar ti nudi, poleg tega pa raziskuj sebe in svet. Ko bo prišel čas za nabiranje izkušenj in pridobivanje kompetenc pri delu, se boš pa, korak za korakom, ukvarjala s tem.  

Upam, da ti je moje besedičenje vsaj malo pomagalo.  

Lepo te pozdravljam

Nives Laul, univ. dipl. psihologinja

Odgovor svetovalke:

Pozdravljena.

Z veseljem sem prebrala, da so ti moje besede dobro dele :).

Težko si mislim, kaj bi tebi predstavljalo 'dobro službo', dejstvo pa je, da psihologov v tem trenutku primanjkuje in, če bi rada delala v šoli, ti lahko iz prve roke povem, da je psihologe težko zvabiti v šolo - večina ima drugačne ambicije.

Glede obštudijskih dejavnosti pa bi rekla, da jih nekateri študenti imajo, drugi pa poleg študija ne delajo ničesar drugega - mislim, da je to odvisno od energije posameznika, od njegovih želja in ciljev, od časa, ki poleg študija študentu ostane pa še od marsikaterega drugega dejavnika.

Koliko pa to kot dejavnik vpliva na zaposlitev? Spet odvisno, kaj si nekdo želi početi, po mojem mnenju. Če bi želela nekemu velikemu podjetju dokazati, da te zelo zanima njihovo področje dela, bi bilo najbrž delodajalcu koristno videti, da si že med študijem delala nekaj v tej smeri. Če npr. delaš prakso (obvezno, zaradi študija) nekje, kjer se ujameš z delovnim okoljem in oni vidijo tvojo zavzetost in potencial, ti to lahko odpre poklicno pot pri njih.

Po drugi strani pa je res to, kar sem dejala že prej: da psihologov vendarle primanjkuje in da delodajalci ne morejo biti pretirano izbirčni. Pa še nekaj bi poudarila. Na razgovorih za službo se od začetnika večinoma res ne pričakujejo neke izkušnje in veščine. Delodajalcem je jasno, da jih novopečeni magistri/diplomanti ne morejo imeti. Pomembno pa je, kakšen vtis kandidat naredi v smislu izkazanega zanimanja, energije, ki jo prinaša s sabo, želje po učenju v novem okolju ipd. Zavzetost, pripravljenost na sodelovanje v novem timu, učljivost, radovednost, pri psihologih pa tudi nek občutek, da je oseba odprta, empatična ipd., sta recimo meni kot mentorju študentom na praksi (teh imamo vsako leto kar nekaj) veliko pomembnejši kot pa njegova pripovedovanja o tem, s čim vse se ukvarja ...

Vprašala si, koliko sem bila sama aktivna v dejavnostih poleg študija. Priznam, da tako rekoč nič. Imela sem namreč malo posebno situacijo, da sem imela fanta iz tujine in sem ves prosti čas namenila temu, da sem potovala sem in tja. Glede na to, da je že dolga leta ta fant moj mož, sem se očitno pravilno odločila ;). Sem pa v letu pred prvo zaposlitvijo, ko sem vadila novo vlogo mamice, v času nosečnosti delala kot prostovoljka na SOS telefonu. To sem zapisala v svoj CV, a ne verjamem, da je imelo odločilno vlogo pri izbiri ravnatelja, ko sem dobila prvo službo v šoli. Glede na to, kaj sem izvedela po razgovoru, sem bila, 1., ena od dveh primernih kandidatov glede na izobrazbo, in 2., edina, ki je delovala tudi drugače primerna.

Skratka, draga bodoča kolegica psihologinja, razumem, da te skrbi glede bodoče zaposlitve. Prav je tudi, da razmišljaš o prihodnosti. Mislim pa, da ne rabiš zares skrbeti, da se zate na trgu dela ne bi našlo prostora. Področje duševnega zdravja je področje, kjer nam manjka strokovnjakov na vseh nivojih in verjetno se bo ta trend nadaljeval, saj je iskanje pomoči vse manj stigmatizirano, potrebe pa naraščajo. Če te človekova duševnost zanima in se želiš ukvarjati z majhnimi in velikimi stiskami ljudi, verjamem, da se ti bo ta želja kmalu uresničila.  

Želim ti lepe pomladne dni, ne pozabi iti tu in tam na sonce in malo izklopiti od obveznosti. 

Nives Laul, univ. dipl. psihologinja