Sladkorna

Stara sem 15 let in že štiri leta imam sladkorno bolezen. Čeprav ljudje rečejo, da se s tem da živeti, meni ni lahko. Počutim se, kot da sem drugačna od vseh drugih. Sram me je, ker nosim črpalko in senzor, in velikokrat to skrivam, ker ne želim, da kdo gleda ali sprašuje. Včasih imam občutek, da me ljudje obsojajo, čeprav tega ne pokažejo direktno.

V sebi se pogosto počutim grozno, ker imam sladkorno. Včasih enostavno nimam več moči, da bi ves čas pazila, merila, računala ogljikove hidrate, razmišljala o vsakem grižljaju. Ne da se mi več. Starši mi govorijo, da je vse to za moje dobro, da bo lažje, ampak meni ni lahko. Oni ne razumejo, kako je vsak dan nositi to breme.

Zaradi tega, ker se dolgo časa nisem pravilno pazila, sem imela celo ketoacidozo, in to je bila izkušnja, ki me je res prestrašila. Ampak vseeno, še zdaj se včasih počutim, kot da ne morem živeti kot “normalni” ljudje. Vsi okoli mene jedo, kar hočejo, brez skrbi. Jaz pa ne smem jesti preveč OH ali sladkarij, čeprav si jih želim.

Vse to mi je res grozno. Jokam, ker imam sladkorno. In kar je najhuje — imam občutek, da me nihče ne razume. Nihče ne ve, kako je, ko si vsak dan pod pritiskom, ko moraš vedno razmišljati o sladkorju, inzulinu, hrani… Ko ti življenje kroji bolezen, ki je nisi izbral. Nevem kaj naj naredim. Včasih sebi rečem, da je normalno ce mi gledajo v črpalko, a takoj ko stopim ven jo skrijem.

Pozdravljena!

To res zveni kot težka izkušnja. Sama sicer nimam sladkorne, tako da ti ne znam svetovati. Morda pa bi ti pomagalo, če na spletu ali družabnih omrežjih pogledaš za kakšne skupine bolnikov s sladkorno boleznijo? Morda lahko povprašaš tudi svojega zdravnika, če ve za kakšno tako skupino. Tako bi lahko spoznala ljudi, ki se soočajo s podobnimi težavami kot ti in bi ti bilo morda lažje. 

Draga Ana, s sladkorno boleznijo, ne samo da se da, mora se živeti, prav tako pa te razumem, da ti ni lahko.

V tolažbo morda samo nekaj statistike, na svetu je okoli 800 milijonov ljudi s sladkorno bolznijo, v Sloveniji okoli 150 tisoč. Sem šteje NIJZ tiste bolnike, ki si z zdravili znižujejo raven sladkorja v krvi, ta številka pa bi bila višja (je višja), če bi prišteli tudi tiste, ki imajo povišan krvni sladkor, uravnavajo pa ga samo z dieto.

Ne razumem zakaj bi te ljudje obsojali, če je koga za obsojati so to ljudje, ki ne razumejo, da je pač diabetes bolezen, ki lahko prizadene bilo koga od nas. Imam kolegico, skupaj sva študirala, ima diabetes tipa I, kot ti, danes je poročena, ima dva otroka in živi čisto normalno družinsko življenje, celo lepše kot marsikdko, ki nima diabetesa. 

Omenila si diabetično ketoacidozo. Upravičen je bil tvoj strah in upam, da se ne bo več ponovil. Gre namreč za smrtno nevaren zaplet sladkorne bolezni. Pojavi se, ko telo proizvede visoko raven krvnih kislin, ketonov.

Omenjaš, da drugi lahko jedo kar hočejo, tako rekoč brez omejitev, tudi sladkarije. Te pa povzročajo debelost, ki lahko povzroči podobne zaplete kot diabetes. Tako, da ni vse črno belo.

Zakaj pa ne bi poiskala društvo sladkornih bolnikov (ne vem kako se točno imenuje), se včlanila, takrat pa boš ugotovila, da ni čisto res, da te nihče ne razume. Pa še kakšen nasvet, ki ti bo koristil boš dobila.

Ana, kar pogumno naprej. 

Hej

Jaz imam tud sladkorno ze 9 let, dobila sem jo pri stirih letih, in kakor se spovnem prvih 5 let je bilo tezko ampak cez cas se navadis, jaz sem trenutno celo ponosna na to, imam tudi eno leto mlajsega prijatelja ki ima sladkorno in oba se strinjava s tem da je sladkorna lahko tudi super, res je, si drugacna, bodi ponosna na to ker v tem ni nic slabega, sladkorna je itak lahko tudi zelo stresna ampak vse to je minljivo in ne brez izhoda

cez kaksni dve leti bo vse super verjemi, jaz si nisem mislila ampak zdaj sem vesela 13 letnica z sladkorno in veliko prijatelji, ki me razumejo, pa se prva si lahko na tekmovanju iz sladkorne

(aja pa ravno sem naletela na tvoj zapis med menjavo senzorja)