slabi odnosi

Lep pozdrav!
Sem punca, stara 13 let. Imam pa problem, zaradi katerega imam občutek, da se bo mi zmešalo.
Moje celo življenje je dokaj super - iz mojega vidika. Živimo na prečudoviti vasici, imam najboljše prijatelje, glede ljubezni pa se še dobro zavedam, da še imam časa na pretek, da jo izkusim, zato se ne sekiram preveč glede tega. Problem pa nastopi v družini. Moja mama je - od kar pomnim - zelo nesrečna. Preselila se je k očetu, ko je še živel pri starših, in tako tudi sedaj živimo v enaki hiši, kot moja babica (mi smo v pritličju, ona v stanovanju zgoraj). Mama in babica se sploh ne razumeta. Pravzaprav, se kar malo sovražita. Zato mama hodi na sprehode samo ko babice ni doma, ali pa pač, ko ni duha ne sluha, da bi se lahko srečali. Tudi drugače mama nima nobene družbe, prijateljev. Od kakšne trgovine smo oddaljeni par kilometrov, pa tudi do kakšnega drugega javnega prostora. Avto imamo samo en, pa še s tistim hodi ata v službo. Mama pride kam, samo ob petkih zvečer, ko ima ata nogomet, pa še takrat gre k svoji mami (moji babici), s mojo sestro (jaz grem tisti čas s prijatelji ven). Večkrat je že vrgla v nos očetu, da jo je priklenil v hišo in, da je kot zapornik, kar ji niti jaz, niti ati ne moreva nasprotovati.
Tudi ati in mami med sabo nimata kul odnosov. Neprestano se kregata. Ali zaradi nogometa, ali zato, ker ati resno hoče, da dobi mama službo, da bomo "lažje živeli", ali pa, ker me mama brani (mojemu atiju ni všeč moja najboljša prijateljica, zaradi česa se večkrat skregava). Ne vem točno zakaj, ampak sedaj sta spet v hudem prepiru. Večkrat je že bilo tako, da je mama spakirala, potem pa sem jo jaz vedno ustavila in ni prišlo do izselitve ali ločitve. Tokrat pa imam občutek, da se resno nekaj hudega pripravlja in nimam pojma koliko se lahko zanesem na moje "sposobnosti" zadrževanja mame. Vem, da sem sebična, da bi morda bilo 100x bolje, če bi se mama odselila...ampak strah me je in sploh ne vem kaj bi, če bi se ločila. Še to ne vem pri katerem bi ostala.
Tudi moji odnosi z mamo niso kaj preveč odlični. Redko se pogovarjava o čem drugem kot o šoli, ker ima vedno preveč dela (pospravljanje po hiši, ukvarjanje z mojo sestrico (sestrica je stara 2 leti)), pa še ko se o šoli pogovarjava, ji pol stvari ne utegnem povedati, ker ji primanjkuje časa, ali pa me preprosto razjezi, da se pogovarja hkrati z mano, hkrati pa še gleda na sestrico in se ji vsaki dve sekundi zadere: "Pazi, pridi sem!" No, je že res, da mi včasih pomaga pri učenju, ampak takrat se izključno in samo pogovarjava o učenju, pa še za to jo moram skoraj po kolenih prositi naj mi pomaga. Z mamo se največkrat prepirava zaradi ocen, ali pa ker sem preveč za računalnikom oz. "za sebe". Najraje sem v sobi (za računalnikom ali pa berem) ali pa s prijatelji. Priznam, da sploh nisem kaj dosti s sestrico, pa ne ker bi bila ljubosumna, da ima mama več časa za njo, kot zame. No, mogoče so kdaj prišli trenutki, ko sem res bila malo ljubosumna, ampak to sem mami tudi povedala in ona je rekla, da tako pač to je in da se je tudi z mano ukvarjala toliko, ko sem bila sestrinih let. Z njo nisem, ker sem preprosto raje sama in, če mi mama teži glede tega, postanem resno zoprna in se včasih tudi zaderem na njo (vem, da ne bi smela). Kakorkoli, že od nekdaj glede družine nisem srečna. Pogosto mi je bila večja muka priti domov iz šole, kot iti v šolo (pa če prav sploh ne hodim rada v šolo), samo ker me je bilo strah bede doma.
Z očetom se ne prepirava toliko. Verjetno zato, ker ga poredko vidim (služba). Če se prepirava, se prepirava zaradi moje prijateljice, ali pa ker potegne z mamo. Zna pa tudi biti nenormalno pameten glede mojih ocen, če prav sploh ne ve kakšno je stanje. (npr. sem dobila pri naravi 4 (po navadi imam pri tem predmetu 3) in se je drl na mene, kako sem lahko dobila 4, ker sploh ni vedel za 3-ke, med tem, ko sem bila jaz, mama in učiteljice izredno vesele za štirico).
Kakorkoli, vseeno pa imam oba zelo rada. Po svoje, razumem vsakega. Mama je resno "kot zapornik" in okoliščine so jo naredile zares živčno, ati pa pač rad igra nogomet in včasih reče mami stvari, ki jo še bolj prizadenejo, če prav ga ona potisne do tega.
Danes pa sem prišla v dnevno in me je mama gnjavila, ker nisem vredu pomila posode. Posodo res redko pomivam in danes sem se prvič v življenju celo sama spomnila, da bi jo pomila in s tem malo pomagala mami, zato me je res zelo razjezilo, ko je začela s tem, da ni vredu. Začela sem se dreti na njo in ona name nazaj (najin tipičen prepir. nobena od naju ne more brzdati živcev, ko pride do česa takšnega, če prav obe veva, da bi morali). Pred tem pa se je očitno že skregala z atijom, zato je samo sestro potisnila meni v roke in se zaklenila v spalnico. Bilo me je strah, ker skoraj vsak dan omeni, da bo "si nekaj naredila" in bila sem že skoraj prepričana, da ni več živa, vseeno pa sem imela preveč ponosa (pa verjetno tudi upanja), da bi šla pogledati. Ko je prišla nazaj, sem ji omenila, da bi lahko vsi (cela družina) stopili do psihiatra. Meni je ona večkrat rekla, da sem zrela za psihiatra in mi grozila, da bo me poslala v norišnico. Vedno sem se tega bala. Sedaj pa sem prebrala knjigo To sem jaz, verjamem vase, in sem spoznala, da psihiatri sploh niste takšen bau bau.Rekla mi je, da se naj usedem za mizo, sestro pa je zaposlila, da naju ni motila. Rekla je, da je psihiater čisto brez veze, ker je prišla do zaključka, da ona & ati nista več za skupaj in da ji je ati celo rekel, da je z njo še samo zaradi mene in moje sestrice. Rekla je tudi, da ve, da se zapiram vase, ker sem že celo življenje živela v takšnih okoliščinah in da resno ne želi, da bi sestra postala takšna kot jaz. Rekla je tudi, da se zaveda, da je živčna in, da bo poskušala kaj narediti na tem, da se poboljša - če bo le lahko prebrodila to, sama, brez atija. Torej, se bosta ločila. Sem tip človeka, ki se ne mara jokati pred drugimi, zato sem samo kar se da hladno pokimala in s tem, dala mami čisto drugačno predstavo o vsem tem, tako da mi je rekla: "Saj tebi je itak vseeno. Boš ostala z atijom, pa boš lahko sama in s kolegi," potem pa se je šla igrati s sestro in me pustila samo za mizo.
Če prav sta že večkrat bila tik pred ločitvijo in sem večkrat imela občutek, da pa bo zdaj res ta prelomnica, ki bo mi zjebala (se oproščam) življenje, se mi zdi, da je zdaj res to to. Bojim se. Strah me je. Vem, da oba trpita, da bi bilo za vse veliko bolje, če bi se ločila, pa tudi jaz bi se s časoma privadila. Ampak ... kam bi sploh šla mama (če se bi odselila)? Verjetno bi šla k babici, ki pa živi čisto v drugi vasi, kar pomeni, da bi mogla zamenjati šolo, kar pa že kar vem, da ne bi bila zmožna prenesti. Pri očetu verjetno ne bi ostala. Nekako sem (kljub temu, da se veliko več prepiram z mamo, kot z atijom) vseeno bolj navezana na mamo, pa tudi sestrica bi verjetno šla z njo. - Kar pa še me dodatno potisne v kot. Moj ati ima dve hčerki, pa niti ena ne bo ostala z njim. Ni krivično? Ne vem kaj naj. Nočem da se ločita, RESNO hočem, da prebrodita to, kot sta že velikokrat prej. Hočem pomagati, magari bom igrala enako vlogo v tem, kot sem do zdaj - tista, ki prepričuje mamo, da se lahko pomenita, da ni treba iti takooo daleč. Vem, da sem sebična, vem, da bo za vse druge v družini (verjetno tudi zame) boljše življenje, če se ločita - PA VSEENO! Ne morem si niti predstavljati življenja brez bede, ki jo doživljam zdaj. Brez te nesreče. Brez obeh staršev.
Prooosim pomagajte mi. Verjetno boste mi napisali, da se pač morem sprijazniti. Pa se ne morem. Res ne. Res nočem.

Upam, da vam nisem naredila preveč sivih las.
Lp. blondinka13.

Meni se zdi da je veliko bolje da se ločita saj bosta tako oba bolj srečna sodeč po tvoji zgodbi.Poznam kar nekaj prijatelic,ki imajo ločene starše npr. eni prijateljici sta se starša ločila letos čeprav njej to ni bilo ušeč saj ima oba rada se ima sedaj zelo dobro.Ko je izvedela za ločitev je prišla v šolo čisto objokana in jokala je cel dan potem.Bala se je takih stvari kot ti skom bo živela itd..Vendar je sodišče dodelilo dneve kdaj je pri kateremu staršu oba ima zelo rada in čeprav se z očetom ni razumela najbolje saj ji je šel velikokrat na živce ima z njem precej boljši odnos po ločitvi.Aja pa ko praviš da ne maraš jokat pred drugimi naj te ne bo sram povej to kakšni prijateljici ki ji zelo zaupaš in nič se bat z jokom se boš lažje znebila vsega bremena,ki ga nosiš v sebi.Upam da sem ti kaj pomagala in VEM da ti bo uspelo vse to dobro sprejeti kajti v življenju je veliko vzponov in padcev vendar se moraš vedno dvignit

Najprej bi se zahvalila obema. Resno, lepo je vedeti, da je nekdo prebral, ter poskušal pomagati.
V tistem prepiru, sem potem prenehala sodelovati, ker enostavno več nisem imela volje, ne moči. 2 dni sem se neprestano jokala, se zapirala vase, iz sobe sem šla samo na wc, upala sem, da se bo uredilo. In no, na koncu se tudi je. Brez moje pomoči. Ne vem kako sta uredila, mene sta po obdobju, ko sem prišla iz sobe po dveh dneh poslala k prijateljici. Ko sem prišla domov, sta se objemala, smejala... vse je bilo po starem.
In do zdaj se še resno ni nič zgodilo. Prejšnji teden smo šli na dopust. Skupaj smo se kartali, gledali filme... res sta si vzela čas zame (oba).
Ne vem kaj se je dogajalo, ampak res je postalo boljše. Skoraj prelepo se mi zdi, tako še ni bilo nikoli. Upam samo, da spet ne bo počilo. Potem bom vsekakor upoštevala vaš nasvet, gosp. Nataša in svetovala staršem družinskega svetovalca, če prav, kolikor poznam moje starše, bosta za hip premislila o tem, rekla, da je pametna ideja, potem pa ne bo nič iz tega.
Vseeno pa hvala. Obe sta mi vsaj malo pomagale, da sem na stvar začela gledati vsaj malo drugače. Še vedno me je strah dogajanja v prihodnosti, ampak bom že zdaj začela delati na tem, da se bom lažje sprijaznila, če pride do tega. Konec koncev, vsi starši se prepirajo, ne? Glede na prejšnje prepire, lahko pri naslednjem čisto zares poči. No, kakor koli, obljubim, da se bom potrudila, da ne bom reagirala kakor sem do zdaj, ter da bom poskušala ravnati bolj razumno.

Iz srca, hvala še enkrat.