Slaba koncentracija pri učenju - kako naprej?

Zdravo.

V času tega izpitnega obdobja, ko se je vsakdanjik nekoliko upočasnil in je napočil čas za učenje, sem sebe in svoj način dela začela podrobneje samo-opazovati.

Ugotovila sem, da se zelo stežka zberem in spravim k stvari. Do samega učenja nimam odpora, ni se mi problem usesti za mizo in odpreti zapiske, snov me celo zanima (še dobro, da vsaj to). Ko ”skoraj” pričnem z resnim delom pa se kar nikakor ne morem zganiti, kot da bi med učenjem in mano stala nevidna pregrada, ki je ne morem prebiti. Oklevam do zadnjega preden se dejansko začnem učiti; pospravljam mizo in druge malenkosti, preverjam nepomembne e-maile, si celo ustvarim nek učni načrt, ki bi me spravil v akcijo ... Ob tem izgubim ogromno časa, zvezek pa ostaja odprt na isti strani. To početje opažam pri sebi že od nekdaj, a se mi ni zdelo tako moteče, saj sem obveznosti še vedno speljala v doglednem času, pa tudi obevznosti je bilo manj (snovi, nalog .. pa še precej lažje je bilo v smislu zahtevnosti); sedaj, ko pa je vsaka minuta še tako pomembna, pa ima tovrstno početje (”zavlačevanje”) kar očitne  negativne posledice. Jaz ob tem zelo zlahka izgubim čas, medtem ko ga marsikdo ne in je že tukaj bistveno bolj učinkovit.

Ko končno prebijem led in dejansko delam, pa mi zelo hitro popustita pozornost in zbranost. Misli mi prav „diskretno” odtavajo drugam (so zelo asociativne, prav nič konkretne), saj se tega zavem skoraj da z zamikom. Tako me le-te znova in znova „mečejo” iz „flow state-a” učenja in seveda tudi ob tem zopet izgubim čas in zbranost. Spraviti se nazaj k stvari terja dodaten napor. Odkar sem pričela s študijem, se mi zdi, da se še hitreje nehote zamotim, v gimnaziji je bilo tega malo manj. Poskusila sem z učenjem na glas, saj bi tako ne mogla kar miselno odtavati, a mi ob tako velikem obsegu snovi ne bi uspelo ustno ponavljati, saj je ta način zame precej utrujajoč. Poskusila sem pomodoro tehniko, a mi tudi v tistih 25 minutah fokus kar zbeži. 

Seveda se sama ne morem diagnosticirati, toda se mi zdi, da se moji „simptomi” precej ujemajo z ADHD (brez hiperaktivnosti), ki ga imata tako moj starš kot tudi brat; ne vem, če se to lahko deduje, ampak tudi sebe sumim na to. Kar me pa najbolj od vsega mori, pa je dejstvo, da zaradi svojih dotedanjih uspehov najbrž ne bi prepričljivo mogla ”dokazati” te motnje, ki me ves čas prikrito spremlja. Psihološki testi, ki sem jih opravila pred leti, sicer nakazujejo na slabe izvršilne funkcije, ne pa na kaj več kot to. 

Rada bi našla način, kako se spopasti s to težavo, ki me ovira pri študiju, saj sem vse bolj v dvomih, da bom lahko sploh nadaljevala s takim ”slabim” načinom dela. Precej neprijetno se je soočati z dejstvom, da vedno porabim več časa za vse obveznosti in učenje kot pa moji kolegi, kar pogosto ”udari” tudi na samopodobo. Ob tem potem vedno bolj dvomim še v svoje intelektualne sposobnosti, čeprav so me ravno te do sedaj „reševale” (če že organizacija in koncentracija nista bili dobri). 

Še danes obiskujem psihologa, ki sem mu omenila svoje težave, a se mi zdi, da se (sicer diskretno) sklicuje na psihološke teste, ki ne nakazujejo na kaj resnega (npr. resne motnje pozornosti), zato mi kaj več v tej smeri ne more pomagati. Izvršilne funkcije se menda dajo izboljšati, ampak iskreno se mi zdi, da leži problem še drugje. 

Prosim za kak nasvet, kaj storiti v svojem primeru.

Hvala.