skrbnistvo

Odgovor svetovalke:

Pozdravljena, 

najprej ti bom posredovala gole informacije v zvezi s skrbništvom. Otroka, ki nima staršev ali za katerega starši ne skrbijo, postavi sodišče pod skrbništvo in mu imenuje skrbnika. Skrbnik otroka opravlja večino tistih dolžnosti in pravic, ki sodijo k starševski skrbi in to so: varstvo in vzgoja otroka, upravljanje njegovega premoženja in zastopanje v osebnih in premoženjskih zadevah. Postopek za postavitev otroka pod skrbništvo sodišče začne na predlog otroka, ki je dopolnil 15 let, če je sposoben razumeti pomen in pravne posledice svojih dejanj, na predlog CSD (ki predlaga skrbnika), na predlog otrokovega sorodnika v ravni črti ali v stranski črti do drugega kolena, na predlog druge osebe, rejnika ali zavoda, v katerega je bil otrok nameščen, samo sodišče (po uradni dolžnosti). Obveznost skrbnika je prostovoljna in častna. 

Sedaj te pa prosim, da prebereš zgoraj napisano še enkrat. In potem odgovori na naslednji vprašanji: Tvoja starša opuščata skrb zate? Tvoja starša opravljata varstvo in vzgojo? 

Zelo mi je žal, da s starši ne zmorete poiskati poti, kjer se boš tako ti kot onadva počutila OK. Se strinjam, da vpitje vsekakor ne prispeva k dobremu vzdušju doma. A vsekakor tudi ti še vedno potrebuješ meje, ki pa ju tvoja starša na ustrezen način (ne zmoreta ali znata) postaviti.

Zelo je pohvalno, da si med počitnicami pridobivala delovne izkušnje. In to je vsekakor dragocena izkušnja, ki jo boš lahko kasneje vnesla tudi v pisanje svojih prošenj za zaposlitev.

Če si si kupila telefon sama, še ne pomeni, da je zate primerno/zdravo, da ga uporabljaš »dolgo v noč« (moje mnenje je, da mladostnik, ki je po 9.00 uri še vedno z očmi na zaslonu, da je zanj najbolje, da telefona sploh nima v sobi). Nujno bi bilo, da bi po nakupu skupaj dorekli pravila glede uporabe telefona. Nujno bi bilo, da bi tudi dorekli, kaj sledi, če pravil ne boš upoštevala. Bistveno je, da otroci vedo, kaj sledi, če se pravil ne drži. Da vedo, kaj je prav in kaj ne, da vedo, kaj je zanje primerno in zdravo.

Če se dogovora ne upošteva, sledi opozorilo (tudi seznanitev s kaznijo). Če se še vedno ne upošteva pravil, pa starši morajo kazen izvesti. In vztrajati. Veš, tudi sama sem si želela, da bi me sinova upoštevala že ob prvem opozorilu, torej, ko še nisem povzdignila glasu. A otroci ste idealen skener, ko točno veste do kam in še malce čez lahko greste. Naloga staršev potem pa je, da vam pokažemo, kakšne so vaše dolžnosti in seveda tudi pravice. In kazen ima vsekakor učinek takrat, ko se vam vzame tisto, kar vam je mar. In seveda ob tem otroci občutite krivico. (In, če bi vprašala tudi moja sinova, bi tudi rekla, da se derem – prevečkrat pa spregledata vsa predhodna opozorila. In naloga staršev je, da se otroke usmerja, vodi. 

Vem, da je v današnjem svetu telefon pri mladostnikih bistven za ohranjanje kontaktov. A za ohranjanje prijateljstva obstajajo tudi druge poti. Oseben kontakt. Pogovor v živo. Druženje. Predlagam torej, da greš v akcijo, peš, s skirojem ali kolesom do prijateljice na klepet. Za ohranjanje prijateljstva je bistveno osebno druženje. Ki je veliko prijetnejše. Bolj podporno. Zaupno. Varno. 

Predlagam, da se tudi pogovoriš s starši, ko boš umirjena. Povej, kako se počutiš, ko si brez telefona. Povej, čemu ga potrebuješ (če prav razumem, tudi zaradi kontaktov s prijateljicami). Govori o svojih občutkih, željah, potrebah (Počutim se…. Želim si…. Potrebujem….).

Poiščite torej skupaj pot, ki bo sprejemljiva tebi in tudi staršem. Razmisli o tem, kako lahko ti prispevaš k temu, da se boš v družini bolje počutila? Kaj bi lahko naredila najprej? Kaj je v tem trenutku doma OK? Kaj si želiš, da bi bilo drugače?

Poskušaj si odgovoriti na vprašanja, si zapiši in spregovori. Morda ti bo lažje, da pogovor pričneš tako, da ju najprej povprašaj, kako sta ona dva preživljala mladost. Kaj sta si kot mladostnika želela? Kako sta se razumela s svojimi starši? Potem pa lahko pogovor usmeriš k temu, kako se ti počutiš.

Kar pogumno!

Držim pesti, da se boste zmogli umirjeno pogovoriti, se poslušati in slišati.

Polona Kunstelj, univ. dipl. socialna pedagoginja