skrbi me

Odgovor svetovalke:

Pozdravljena.

Tvoja skrb za očeta in želja, da bi mu pomagala, je ganljiva. Strah, ki ga doživljaš ob misli, da bi se mu kaj hudega zgodilo, pa ti povzroča stisko, za katero si želim, da bi ti jo lahko pomagala zmanjšati. Poskusim lahko le z razmišljanjem, najprej o tem, na koga se lahko v družini obrneš, da bi ti pri spodbujanju očeta, naj gre do zdravnika, pomagal. Morda lahko odkrito govoriš o svojih opažanjih z mamo? Ali kakšnim stricem, teto, babico? Verjetno bo najbolj učinkovit odkrit, miren pogovor z očetom: posedi ga in mu povej, da te skrbi zanj, da si želiš, da bi ga še dolgo imela, fizično in psihično zdravega, ob sebi. Lahko ga vprašaš, kaj ga zadržuje, da ne stopi do zdravnika.   Vsekakor pa so odgovori, ki jih bo dal, nekaj, česar ti ne moreš prevzeti na svoja pleča. Potrebuje odraslega sogovornika, ki ga bo znal usmeriti, kako naprej.

Res je lepo, da ti je mar za očeta in si prizadevaš zanj. Je pa on kot odrasli in kot starš tisti, ki mora poskrbeti zase in zate. Predlagam ti, da ga torej nežno spodbujaš, izražaš skrb zanj, pri tem pa pogledaš po svoji družini in najdeš nekoga, ki ti bo pri tem pomagal. Poskrbi tudi zase, da ne boš ti v svoji skrbi za očeta pregorela. Imaš med odraslimi koga, ki se mu lahko zaupaš? Sorodnik, učitelj, svetovalni delavec? Obrni se nanje, dobro ti bo delo, če boš lahko govorila o svojih čustvih.

Verjamem, da bo oče na neki točki ugotovil, da mora ukrepati in potem bo lažje. Očitno imata tesno vez, zaradi katere bo tudi njemu toliko pomembneje, da poskrbi zase.

Če ti lahko še kako pomagam, se le oglasi.

Drži se. 

Nives Laul, univ. dipl. psihologinja