Skrb zaradi lastne prehrane in hujšanja mame

Pozdravljeni!

Skrbijo me moje prehranjevalne navade. Od nekdaj sem bila zelo izbirčna oseba. V osnovni šoli so me morali starši odjaviti od kosila in mi kuhati doma, ker ga nisem skoraj nikoli pojedla. Zdaj je sicer že malo boljše, predvsem zato, ker sem se pač navadila, da pojem to kar postavijo pred mene, tudi če mi je okus nagnusen. Že od 4. razreda ne jem mesa, ker ne prenesem teksture (jem juho, omako v kateri se je kuhalo meso ipd.). 

Odkar sem šla študirat in ne živim doma, so se razmere spet poslabšale. Mislila sem, da imam rada hrano, a sem se očitno motila. Imam težave z organizacijo, ne maram nepredvidenih stvari, prav tako pa imam težave s socialno anksioznostjo. Ker zelo redko čutim lakoto, mi velikokrat priprava hrane ali jedenje hrane v restavraciji predstavlja takšen napor, da raje ne jem. Med študijem sem tako večino časa jedla stvari kot so pečena jajca in kruh, kosmiči z mlekom, piškoti, čips in testenine s solato iz ene restavracije (ki jih lahko jem samo, če zraven berem ali sem na telefonu, drugače mi je zaradi okusa slabo). Preprosto s težavo najdem hrano, ki bi mi bila všeč in zato se s težavo motiviram, da si pripravim ali kupim kakšno zdravo hrano. Pogosto tudi čutim krivdo, če za hrano porabim več denarja, kar me še dodatno zavira pri ustrezni prehani. Te grozne prehranjevalne navade so se ohranile tudi zdaj ko sem doma. Le redko jem zajtrk, s kosilom pa čakam dokler ga starši ne skuhajo oziroma me spomnijo, da je čas za kosilo. Opažam, da tudi pri obrokih pojem manj. Preprosto nisem več lačna, le redka hrana pa mi je dejansko dobrega okusa. 

To samo po sebi ne bi bil takšen problem. Težava pa je, da imam od 9. razreda tudi rahle težave s prepričanjem glede svojega telesa. Večino otroštva sem bila namreč zelo suha, v 9. razredu pa sem kljub povečani telesni vadbi nenadoma začela pridobivati na teži. Sama nisem niti opazila tega, moja mama pa je in je to trenutku jeze (nepovezanem z mano) omenila, kar me je zelo prizadelo. Nekaj časa sem si nato nalašč omejila količino hrane, a ni pomagalo. Na srečo se je moja teža čez nekaj mesecev sama od sebe ustalila na normalni ravni. Zaradi teh težav s prehranjevanjem med študijem sem shujšala še 4 kilograme in prvič v teh petih letih sem dejansko zadovoljna s svojim telesom. 

Tu pa pridem do glavnega problema. Moja mama, ki ima podobno postavo kot jaz, meni, da je predebela. To pogosto omenja in se trudi shujšati (trenutno je na precej strogi dieti). Pogosto tudi negativno komentira kadar drugi jemo kaj nezdravega ali pa kadar ona poje kaj, kar ni v skladu z dieto. Zaradi tega se spet vračajo moji pomisleki glede mojega lastnega telesa. Če je moja mama predebela pri 160 cm in 56 kg, nisem potem tudi jaz pri svojih 165 in 51 kg blizu neprimerni teži? Včasih se mi zdi, da bi bilo mami všeč, če bi jaz še bolj shujšala. Vsake toliko časa me prav prime, da bi se držala njene diete ali pa še kakšne bolj stroge, da bi videla, kako nizko lahko grem. Po drugi strani pa se zavedam, da je moja teža ustrezna in da je takšno hujšanje nezdravo. 

Težko mi je biti zadovoljna s svojim telesom in skrbeti za ustrezno prehrano, če doma poslušam o tem, kako nevarno je biti pretežek in kako dobro je, če si suh. Med študijem sem se tudi poskusila prepričati, da je boljše, da pojem vsaj nekaj, pa tudi, če so to kosmiči ali kruh, kot pa da sploh ne jem, zaradi tega kar govori moja mama, pa se mi zdi boljše, da raje ne jem nič, če se ne morem pripraviti da pojem zdravo hrano. Res ne vem, kako naj preprečim, da se moje težave poslabšajo. Imate kakšen nasvet?