Simpatija

Odgovor svetovalke:

Lepo pozdravljen!

hvala, da si z nami iskreno delil svoje misli in skrbi. Ni lahko povedati stvari, ki te begajo in ti povzročajo skrbi, zato je tvoja odločitev, da napišeš tukaj, zelo pogumna.

V obdobju mladostništva se spolnost šele razvija. To pomeni, da se v možganih, v telesu in v čustvih dogajajo velike spremembe, zaradi katerih se lahko pojavijo zelo različne misli, želje in občutki. Včasih lahko človeka privlačijo stvari, ki ga samega presenetijo ali pa jih težko razume. To, kar doživljaš ti, je nekaj, kar te zmede – in to je razumljivo, saj ne ustreza temu, kar slišiš ali vidiš pri vrstnikih.

Pomembno pa je vedeti, da niso vse privlačnosti enako primerne. Nekatere nas lahko pritegnejo, a jih ni mogoče ali ni varno uresničevati. Deklice, o katerih pišeš, so še otroci – njihova telesa in čustva niso razvita za spolnost, zato spolne misli o njih niso primerne in jih ne smeš udejanjati. Tudi zakonsko je meja za spolne odnose postavljena pri 15 letih, kar pomeni, da je vse, kar je pod to starostjo, prepovedano in varuje mlajše otroke pred tem, da bi bili izpostavljeni spolnosti, na katero še niso pripravljeni. Vem, da to morda zveni strogo, a je zelo pomembno, da se tega zavedaš. To pa ne pomeni, da si slab človek – pomeni, da imaš občutke, ki jih je treba raziskati in razumeti, najbolje s pomočjo odraslih, ki ti lahko pri tem stojijo ob strani.

Dobro je, da si pozoren, kaj vse te lahko pritegne pri ljudeh okoli tebe – ne samo telesno, ampak tudi v značaju, pri humorju, v načinu, kako se kdo obnaša. Spolnost ni le telesna privlačnost, ampak tudi povezovanje, prijateljstvo, varnost in bližina. Ko raziskuješ to širše, imaš več možnosti, da odkriješ, kaj te bo vodilo v zdrave in enakovredne odnose. Pri tvoji starosti se to še razvija in se lahko precej spreminja – zato je čisto možno, da boš sčasoma ugotovil, da te pritegnejo tudi tvoje vrstnice oz. podobno stare, kot si ti.

To, da te to skrbi in da se sprašuješ, “zakaj se mi to dogaja”, je zelo dober znak. Kaže, da se želiš bolje razumeti in da ti je pomembno, da bi živel v skladu s sabo in z drugimi. Svetovala bi ti, da se o tem pogovoriš z nekom, ki ti lahko res pomaga – na primer psihologom, ki ti lahko pomaga raziskati, zakaj se ti to dogaja in kako lahko s temi občutki ravnaš na varen način. Čeprav je lahko težko povedati na glas, ti bo pogovor prinesel olajšanje in pokazal, da ti ni treba sam iskati odgovorov – obstajajo koraki, ki ti lahko pomagajo naprej. Psihološko pomoč lahko poiščeš v tebi najbližjem Centru za duševno zdravje otrok in mladostnikov (delujejo v zdravstvenih domovih, za obravnavo ne potrebuješ napotnico) ali v svetovalnici Posvet (Posvet – Center za psihološko svetovanje,; brezplačni pogovor brez napotnice).

Lep bodi, 

Sara Seršen, mag. psihologije