Sem v stiski

Pozdravljeni,

iskreno ne vem kje začeti. Na svoje telo zaradi svojih posebnih potreb ne gledam najbolj prijaznega vidika. Velikokrat sem čez dan lačnasajimam očutek, da je moje telo posuto z nepravilnostnmi. Vedno preračunavam kja moramreči, da ne bodo drgi name gledali "površinsko". Stvari so se mi dogajale že prej, a se mi zdi da je zdaj vse še bolj prišlo na plano. Začelo se je ko sem letošnje šolsko leto prvič poskusila storiti samoumor. Na začetku za to, da sem si karkoli želela narediti ni vedel nihče, kasneje pa sem za to povedala svojemu matičnemu vzgojiteljju in eni izmed vzgojitrljic na našem delu doma. Matični vzgojitelj mi je "svetoval" (bolje rečeno prisilil), da obiščem psihologa v naši ustanovi. Prvi teden je blo dokaj vredu (psihologa imam samo enkrat na teden. Ta podatek bo za nadeljevanje pomemben), kasneje pa sem bolj in bolj dobila občutek, da mi psiholog katerega obiskujem ne verjame. Enkrat je prišel do mene nekdo iz naše vzgojne skupine in me vprašal, če se mi to res dogaja. (Bolje rečeno, povedal mi je vse to kar sem jaz povedala psihologu in še dodal, da je psiholog rekel, da on ve kdo je dejansko mentalno bolan in kdo ne, čeprav sem jaz takrt čutila resno stisko) Takrat sem izgubila zaupanje in res stežka hodila na pogovore. 

Prejšnji teden pa se je vse skupaj začelo vrteti nekako v krogu. Naj pojasnim. Skrbi me, da bi za moje težave izvedela moja starša. Nočem, da me razumete narobe. Jasno je, da želim izboljšati situacijo v kateri sem se znašla, vendar večina te sitacije izhaja tudi iz odnosa med mano in mojimi starši. Ko sem za moje skrbi povedala vzgojitelji je ta rekel, da če ne bom hodila na pogovore, da bo on to informacijo o mojih težavah moral predati naprej. Osebi s katero sem se do sedaj veliko družila je rekla, da ji moram obljubiti, da bom šla do druge šolske psihologinjo, če pa tega ne bom storila, bo ona odšla do šolske zdrvnice in ji vse povedala. Iskreno me je strah, ker je ta psihologinja hkrati tudi socialna delovka na šoli in bi to lahko zelo hitro povedala mojim staršem. Skrbi me, da bi moja starša dobila informacijo o tem dogodku od drugih Xy oseb in ne od mene. Zaradi skrbi, da bom morala spet iti do psihologa in tam govoriti v prazno že dolgo ne moram spati, v glavi ponoči čutim srčni vtrip. Zjutraj sem nespočita in brez energije, čez dan veliko "overthinkam" in nevem kako to prenehati. Misli so mi spet prešle na samoumor in počutim se kot bi bila na razpotju.

Kako naj to pojasnim svojim staršem?

Kako na se soočim s zdajšnjim psihologom?

Kako naj pridem do pamoči zunaj vstanobe, kjer bivam čez teden?

Kako naj sprejemam svoje telo?

Vem, da sem vas sedaj kar malo zasula z vprašani in z občutki in stiskami.

Zelo bom vesela vsakernih rešitev in odgovorov.

Lep pozdrav,

                                                                                               a1245 

P.S: poprej sem že poskušala priti do kliničnega psihologa v domačem kraju vendar ga takrat ni bilo možno dobiti. Bi mi lahko nekako pomagali tudi pri tem?