Sem sramežljiva

Odgovor svetovalca:

Pozdravljena,
hvala, ker si delila svojo izkušnjo. Ko sem brala tvoje sporočilo, sem dobila občutek, da si se že večkrat znašla v situaciji, ko bi si želela iti med ljudi, pa te je strah na koncu ustavil. Verjamem, da je to lahko zelo naporno, še posebej zato, ker si po eni strani želiš novih stikov, po drugi strani pa te že misel na takšen dogodek tako vznemiri, da ti postane slabo in se začneš spraševati, ali sploh zmoreš.
Ob tem sem opazila nekaj, česar ti morda sama ne vidiš. Napisala si, da si se kljub strahu udeležila knjižnega kluba in da ti je bilo tam všeč. To pomeni, da strah ni zmagal. Morda se ti zdi, da nisi naredila nič posebnega, ker si bila večinoma tiho, jaz pa v tem vidim velik uspeh. Šla si na dogodek, ostala tam in ugotovila, da ti je bilo prijetno. To je izkušnja, na kateri lahko gradiš. Velikokrat imamo občutek, da je uspeh na takšnem dogodku to, da se z vsemi pogovarjamo, sklepamo nova poznanstva in smo sproščeni. Toda v resnici je bil tvoj uspeh že to, da si prišla in ostala. To pomeni, da strah ni odločal namesto tebe, čeprav je bil zelo prisoten.

Ko opisuješ, da ti je pred dogodki slabo, da se potiš in si zelo živčna, opisuješ telesne odzive, ki jih doživlja veliko ljudi s sramežljivostjo ali socialno anksioznostjo. Takrat telo odreagira, kot da je pred njim neka nevarnost, čeprav gre v resnici le za srečanje z ljudmi. Ti občutki so lahko zelo intenzivni, vendar niso znak, da s tabo nekaj ni v redu.

Ob tvojem vprašanju sem se ustavila še pri enem stavku. Napisala si: "Imam občutek, da nikoli nič pametnega ne povem."
To se mi zdi misel, ki ti povzroča veliko stiske. Zanimivo pa je, da iz tvojega sporočila sama tega sploh ne bi zaključila. Pisala si jasno, premišljeno in zelo iskreno. Zato se sprašujem, ali težava res ni v tem, da nimaš česa povedati, ampak da si svoje besede ocenjuješ veliko strožje, kot jih ocenjujejo drugi ljudje.
Veliko ljudi, ki so bolj sramežljivi, ima občutek, da vsi opazijo vsak njihov stavek, vsako tišino ali vsako zadrego. V resnici pa je večina ljudi precej zaposlena s svojimi mislimi. Tudi oni razmišljajo, ali so povedali kaj zanimivega, ali delujejo sproščeno in kakšen vtis bodo naredili.

Pišeš tudi, da na Facebooku opaziš dogodke, na katere bi si želela iti. Ob tem se sprašuješ, kako zbrati pogum.
Morda bo nekoliko nenavadno slišati, vendar pogum običajno ne pride pred dejanjem. Veliko ljudi čaka na dan, ko jih ne bo več strah in bodo končno pripravljeni iti med ljudi. Pri sramežljivosti se to žal redko zgodi samo od sebe. Strah se začne zmanjševati šele takrat, ko kljub njemu naredimo majhne korake. Pogum zato ni odsotnost strahu, ampak odločitev, da nekaj naredimo, čeprav nas je strah.
Zato si za naslednji dogodek ne postavljaj cilja, da boš veliko govorila ali spoznala nove prijatelje. To je lahko prevelik pritisk. Morda je dovolj, da prideš. Če boš z nekom izmenjala nekaj stavkov, je to lepo. Če boš večino časa poslušala, je tudi to popolnoma v redu. Na knjižnem klubu si sama ugotovila, da lahko tudi na tak način doživiš prijetno izkušnjo.
Če boš opazila, da te strah vedno bolj omejuje in da se zaradi njega odpoveduješ stvarem, ki si jih želiš, se je smiselno o tem pogovoriti tudi s psihologom. Socialna anksioznost je nekaj, pri čemer lahko z ustrezno podporo in postopnimi vajami ljudje naredijo zelo velike korake.

Za konec pa bi ti rada rekla še nekaj.
Iz tvojega pisma ne vidim dekleta, ki ne zna govoriti z ljudmi. Vidim dekle, ki si zelo želi biti med ljudmi, vendar jo strah ves čas prepričuje, da ni dovolj zanimiva. Strahu ni treba verjeti. Včasih je dovolj že to, da mu ne pustiš odločati namesto sebe.
Če boš šla na naslednji dogodek in bo tvoj največji dosežek to, da boš eno uro sedela med ljudmi in poslušala, bo to še vedno korak naprej. Ni ti treba postati najbolj zgovorna oseba v prostoru. Dovolj je, da si vsakič za odtenek bolj prijazna do sebe.
Želim ti veliko poguma na tej poti in verjamem, da boš sčasoma ugotovila, da ljudje od tebe ne pričakujejo popolnosti – ampak predvsem pristnost.

Vse dobro ti želim.

Anela Omerčević Fejzić, mag. psihologije