Sem edina ki gleda na zivljenje tako?

Odgovor svetovalke:

Lepo pozdravljena.

Hvala, da si se obrnila na nas in nam zaupala svoje razmišljanje, stisko.

Žal mi je, da vidiš v življenju samo smrt, te občutke verjetno čutiš kot eno veliko težo. Življenje je namreč lahko tudi vse kaj drugega, kot samo to. Res je, vsi bomo enkrat umrli, to je dejstvo, ki ga ne moremo spremeniti, niti na to vplivati. Lahko pa vplivamo na to, kako bomo do takrat živeli. Vplivamo lahko tudi na to, kako bomo o življenju razmišljali in kakšnim negativnim mislim se bomo predajali. Razmišljanje o prihodnosti ponavadi prinese veliko skrbi, tako tudi ti opisuješ, da se ti zdi brezveze  živeti, če bomo tako ali tako (v prihodnje) umrli. Ravno zato pa je zelo pomembno gledati na to, kaj lahko naredimo danes (v sedanjosti), da bo naše življenje polno, na prihodnost namreč nimamo nekega vpliva. Lepša kot je naša sedanjost in bolj kot izbiramo zdrave, optimistične misli, večja je verjetnost, da bo prihodnost podobno obarvana. Prihodnost je namreč velikokrat odvisna od naših odločitev v sedanjosti in če se mi danes odločimo drugače gledati na smrt in življenje (in vse vmes), je velika verjetnost, da bomo bolj sproščeno gledali na vse skupaj tudi v prihodnje.

Žal mi je, ko berem, da ne vidiš smisla v življenju. Iz napisanega se čuti, da ti ni lahko in da si v stiski. Življenje velikokrat ne izkazuje smisla zelo očitno in pompozno. Nasprotno pa se pogosto zgodi, da ga najdemo v raziskovanju sebe in življenja samega, najpogosteje torej v preprostih, majhnih stvareh. Ko smo odprti, da nam prinese nove izkušnje, ljudi, nove občutke. Ko smo odprti in pripravljeni sprejeti življenje, kot se ponuja, brez da mu otežujemo 'delo' z razmišljanjem o smrti, sploh če je do tja še veliko let. Življenje je razgibano in želi, da ga živimo zdaj, da najdemo trenutke, ko se imamo fajn, ko se družimo in uživamo v stvareh, ki jih počnemo. V depresiji je to seveda težje, veliko pa pomaga že to, da spremenimo način razmišljanja in gledanja na življenje (kot brezsmiselno, ki se konča s smrtjo). Tudi dan se konča s temo, pa zato ne preležimo vsega dneva v postelji, pripravljajoč se na spanje. Ne, namesto tega izkoristimo budne trenutke in se poskušamo dobro imeti (kljub šoli, službi in ostalim obveznostim).

Praviš, da ni važno, kaj se zdaj dogaja. Mislim, da je zelo važno, kako živimo in kakšno kvaliteto sami dajemo svojemu življenju. Res, da vsi skupaj velikokrat doživljamo stisko in da vsak dan ni lep in nasmejan. So pa taki trenutki prehodni in potem lahko spet lažje zadihamo. Imeti dve prijateljici, ki ju imaš rada, je veliko, saj je pomembno, da imaš vsaj nekoga, četudi ta številka morda ni velika. Veš, pri ljudeh (in tudi na splošno) je kvaliteta veliko bolj pomembna kot kvantiteta. Tudi se mi zdi manj pomembno, koliko drugih prijateljev imata še onidve, saj se mi zdi ključno to, kak odnos imate ve tri, ne toliko kaj imata onidve z drugimi. Vaš odnos je pomemben in to kako ve preživljate čas, ko ste skupaj.

Razmišljanje, ki ga opisuješ, kaže na veliko stisko, ki jo doživljaš. Bolj kot o sebi grdo razmišljamo, slabše se počutimo in potem vse vidimo skozi to 'prizmo' - torej prizmo, ki nam vse kaže grdo, velikokrat tudi popačeno. Če o sebi mislim vse najslabše, ne morem pri drugih ljudeh čutiti ljubezni do mene, saj čutim samo to, da sem grda in manjvredna. To razmišljanje je težko prekiniti z lepimi mislimi, saj naši možgani niso sposobni razmišljati hkrati pozitivno in negativno. Ko razmišljajo negativno, je druge ljudi in našo situacijo težko videti bolj realno in pozitivno, ampak mislimo, da smo sami, da nismo nikomur pomembni, da življenje nima smisla. Zato je tudi normalno, da potem čutiš praznino in žalost in da posledično razmišljaš o smrti.  

Marsikdo od nas razmišlja o smislu življenja in se tudi občasno sprašuje, zakaj je tukaj, kaj je njegova vloga. Vseeno pa nas večina ne razmišlja o tem, da je vseeno kaj počnemo do takrat, ko  nastopi nas čas, kljub temu, da nismo vedno prepričani, kaj je smisel. A veš, kaj želim povedati? Nimamo vedno vseh odgovorov, pa vseeno želimo z vsakodnevnim življenjem čim bolj osmisliti svoje bivanje, ne glede na to, zakaj in kako dolgo smo tukaj. Ker se nam zdi pomembno, da naredimo iz svojega življenja kar se da največ.

A mi lahko napišeš, če si bila kdaj pri kakšnem psihologu, in ali bi bila pripravljena iti? Mislim, da bi bila tvoja stiska lažja, če je ne bi predelovala sama. Tudi tvoje trpljenje bi se morda lahko s strokovno pomočjo vsaj malce zmanjšalo, če bi uspela predrugačiti pogled na življenje in spremeniti fokus iz prihodnosti na sedanjost.

Upam, da se mi boš še kaj oglasila, do takrat pa ti želim vse dobro.

Srečno!

Marjetka Gojkošek, mag. psihologije

Odgovor svetovalke:

Lepo pozdravljena. 

Hvala, da si se nam ponovno javila. 

V času depresivnih občutkov je res težko uživati, je pa pomembno delati stvari, ki so te nekoč veselile (po svojh zmožnostih in če gre), da imaš tako vsaj malo občutka, da se ti dogaja nekaj, kar je samo tvoje in kjer lahko počneš, kar te je volja. 

Razumem, da ti je neprijetno govoriti o svojih stiskah, saj gre za eno tako temo, o kateri ni lahko spregovoriti. Omenila si, da bi težko povedala staršem in da bi zato težko šla k psihologu. Kakšno pomoč pa bi si želela? Oboje (pogovor s starši in psihologom) se namreč začne s tem, da deliš svojo stisko, tako da si zelo želim, da bi ti lahko pomagala, pa nisem prepričana, kaj si želiš. Stisko, ki jo opisuješ, ni lahko reševati sama, zato da bi si zate želela, da narediš prvi korak in se morda vključiš v kakšno obravnavo - če si boš želela in ko boš pripravljena. Spodaj ti bom napisala, kakšne so možnosti, ti pa jih lahko kdaj kasneje uporabiš, če zaenkat čutiš, da tega še ne zmoreš. 

Če ne moreš osebno k psihologu, se lahko s strokovnjaki posvetuješ tudi preko telefona. Za mladostnike v stiski je na voljo  TOM Telefon (številka 116 111; 12h-20h vsak dan), pokličeš pa lahko tudi na Klic v duševni stiski (01 520 99 00; 19h – 7h vsak dan) in na zaupni telefon Samarijan (116 123; 24h na dan).

Če bi se odločila za obisk psihologa, lahko najprej poskusiš pri šolski svetovalni službi, če bi raje izven šole, pa so na voljo brezplačne svetovalnice Centra za psihološko svetovanje Posvet - jih je več po Sloveniji, za obisk ne potrebuješ napotnice, lokacije pa si lahko pogledaš na njihovi spletni strani www.posvet.org

Še ena zelo dobra možnost pa je tudi Center za duševno zdravje otrok in mladostnikov, so brezplačni in zanje ne rabiš napotnice. Podobno kot Posvet so na večih lokacijah po Sloveniji: Otroci in mladostniki - Program Mira (zadusevnozdravje.si)

Upam, da so ti zgornje informacije vsaj malo v pomoč. Če bi želela spregovoriti še o čem drugem oz. če ti lahko še s čim pomagamo, pa si vedno dobrodošla.  

Želim ti vse dobro, pa srečno! 

Srečno! 

Marjetka Gojkošek, mag. psihologije