sem doživela travmo?

Dober dan.

Na to svetovalnico sem se obrnila, ker se mi zdite res v redu in pripravljeni pomagati. Upam, da bom lahko dobila podporo in pomoč. Izkušnja je zame zelo težka in ne gre zato, da bi se želela komu smiliti ampak, da dam to iz sebe in dobim pomoč.

Poleti sem imela res hude zdravstvene težave in zaradi tega kar 2 krat pristala na urgenci. Šlo je tudi za to, da ko so se težave začele razvijati so se zelo hitro razvijale in bolečina je pritisnila do te meje, da sem doživela v zdravstvenem domu bolečinski šok in se mi je čisto odpeljalo preprosto povedano. Malenkost je manjaklo, da bi izgubila zavest, šibka sem postala, otrpnila sem, srce mi je razbijalo, navznoter sem se počutila depresivno na ven pa se mi je zdelo  vse neko svetleče in nenavadno. Mogoče zveni čudno ampak bila sem v bolečinskem šoku. Po tem dogodku tudi na urgenci in vsem tem mi je tako hudo, res ves čas mi gre na jok, kot, da bi bila depresivna, nimam volje, muči me tesnoba tam nekje v notranjosti potlačena, neka osamljenost, po tem dogodku ( težave so trajale nekje 5 tednov so se razvijale do izbruha, po urgenci pa še en teden do zapleta in ponovne urgence in operacije) sem izgubila 2kg v roku 3 tednov, res se mi vidi, da sem shujšala, na obrazu sem dobila izbruh aken skratka moje telo je padlo v eno krizo po tem dogodku. Opažam, da imam slabši spomin, sem neskoncentrirana in zelo zmedena. V ta kraj kjer sem bila na urgenci in kjer se je vse odvijalo hodim v šolo in vedno, ko se peljem proti šoli, ki je poleg bolnišnice in urgence, mi gre res na jok, solze požiram in dogaja se mi tudi, da se mi samo prevrti tisti filmček par sekundi pred očmi kako sem se jokala na bolniški postelji od bolečin, kako sem se zvijala na stolu v ambulanti in kako me je zdravnik držal za roko in mi govoril "pogumna si, rešili te bomo". Potem pa odrvi mimo. Vedno se mi prikaže na filmček kot, da bi me psiha spominjala na to. Imam tak občutek kot, da je moje življenje teklo do tega dogodka po ravni črti, potem vse skupaj padlo v globino, kot, da takrat življenje več zame ne bi obstajalo in potem spet počasi gre gor. Določenih trenutkov se niti ne spomnim. Samo tisih groznih. Včasih me tudi ko se vsedem špikne tam, kjer sem imela težave in ne vem ali mi to dela psiha? Par dni nazaj sem bila v na izletu v kraju 3 dni pred tem ko so se stvari začele odvijati in sem ves čas samo jokala in sedela v sobi kot, da bi me možgani spominjali " tukaj si bila preden se je vse začelo". Ti občutki in spomini me ne zapustijo niti za minuto.

Kako se naj spravim k sebi? Sem doživela travmo?

Hvala vam za vso pomoč res ste super. 

Pozdravljeni!
Po nekaj časa se še malo javljam in rada bi vam malo sporočila kakšna je situacija od takrat, ko sem to pisala pa do danes. No, še vedno mi je zelo težko ne glede na to, z kom se pogovarjam o tem. Prišla sem v stik z veliko ljudmi, ki so me povprašali hej, zakaj se poleti nismo mogli videti...? No in povem celo zgodbo. Ta zgodba je zame res težka in vedno, ko jo nekomu razlagam se mi začne tresti glas, čutim cmok v grlu in nemoč. Pa ne glede na to, kolikokrat jo bom nekomu povedala, bom še vedno čutila tisti kamen pri srcu. Preprosto se počutim kot, da nisem naredila nič z tem, ko sem drugim povedala to kaj se je dogajalo, občutki so še vedno zelo intenzivni in težki. Pred nekaj časa sem bila v krogu ljudi in naenkrat smo prileteli na temo kirurgije in urgence. Seveda nisem niti malo pričakovala, da se bo pogovor odvil v to smer. V tistem trenutku, ko sem slišala to besedo sem se počutila kot, da bi odplavala v drug svet, kot, da bi se zatopila vase in tudi kot, da bi me nekaj res presunilo, premaknilo. Počutim se obupano, solze prilezejo v moje oči in toliko, da se nisem zjokala tam. Spomini postanejo tako živi res je čudno vse skupaj. Tudi kar naenkrat se mi zgodi, da v mojo glavo pridejo ti spomini kot, da bi bili živi, začutim tisti brezup, bolečino in strah. Razpoloženje v trenutku spremenim. Od tega dogodka sem res zelo brezvoljna in to je opazilo zelo veliko ljudi in zato, se me tudi nekoliko "izogibajo" oz. zdim se jim dolgočasna, ker nič ne govorim, ker me ta izkušnja še vedno tako muči, sem zamišljena in me ti spomini samo ne pustijo. Včasih kar naenkrat čutim grozno tesnobo nekej v sebi kot, da bi želelo nekaj na vso silo izbruhniti ven iz mene in tišči, potem se pa samo zjočem. Zaupam najbližjim, da pač nisem okej, ker sem imela resne težave in sem brezvoljna in jokava, tudi zaupam jim, da me te težke misli ves čas spremljajo ampak je odgovor: Pozabi že na to, mimo je, vse bo okej.

Hvala vam za pomoč.