seks

Odgovor svetovalca:

Pozdravljena,

najlepša hvala za tvojo iskreno zapisano težavo. Vidim, da ti je težko in da si v precejšnji stiski. Pravzaprav sem tudi sama v precejšnji dilemi, kako naj svoj odgovor oblikujem. Tvoje vprašanje sem vsekakor večkrat prebrala in to več dni zaporedoma… Ob tem sem razmišljala o vajinem odnosu, o vajini čustveni dinamiki, potrebah …

Kolikor lahko iz tvojega vprašanja razberem, si v odnosu, kjer ima tvoj fant močan občutek manjvrednosti. In depresijo.

Ti sama si želiš bližine, povezanosti in potrditve. Slednje vsekakor potrebuje tudi tvoj fant in ti ga potrjuješ, mu daješ komplimente, ga vzpodbujaš… Trudiš se biti razumevajoča, čuteča, si pripravljena počakati, se pogovoriti, a žal se stvari ne premaknejo. Obljube se ne uresničijo. Pozabi, kaj je tisto, kar tebi ustreza. Počutiš se spregledano, neslišano (Tu je vsekakor mesto, da sama razmisliš, kako se v odnosu doživljaš.)…

Tvoja ljubezen in razumevanje sta fantu vsekakor lahko v pomoč, a fant je tisti, ki bo moral svoja prepričanja »da ni dovolj dober«, strah pred neuspehom, umikanje, pasivnost, ipd., skupaj s strokovno pomočjo predelati. Kaj fant počne, da bi svojo situacijo izboljšal? Obiskuje psihoterapijo? Ima medikamentozno terapijo? Kaj vse počne, da bi se njegovo počutje izboljšalo? 

Vse, kar si napisala, je vsekakor signal tebi, da si človek z mejami, ki so sedaj presežene. Ker ne vem, kako je vajin pogovor potekal v preteklosti, ga sedaj lahko usmeriš tudi na novo raven. Povej mu, da se pri seksu ne doživljaš »slišano«. Povej mu, da si mu večkrat povedala, kaj si želiš, pa tvoje želje vedno znova spregleda (pozabi) in se ob tem doživljaš… (povej svoje občutke, tako boš najbolj iskrena v svoji bolečini).

Povej, da se trudiš razumeti njegovo depresijo in hkrati poudari, da te ta odnos trenutno ne osrečuje, osmišlja, da te ne izpopolnjuje (Vedno uporabljal tiste izraze za občutke, ki jih dejansko doživljaš).

Vsekakor je nujno, da pogovor vedno pričneš umirjena. Razgovor začni brez obtožb. Prvi stavek torej naj ne vsebuje »ti nikoli«, »vedno«, »že milijonkrat«. Ampak: »Rada te imam in mi je mar za naju. Zato mi je ta pogovor težak, ampak nujen.« Potem govori iz sebe, zelo konkretno, bistvo – jasno, mirno, brez olepševanja: »Že nekaj časa se počutim zelo osamljeno. Ne zato, ker bi bilo s teboj kaj narobe, ampak ker so moje potrebe dolgo nezadovoljene. Opazila sem, da me to dela nemirno in žalostno, in tega ne želim ignorirati.« (To je seveda primer, ti govori, tako kot čutiš). Lahko tudi rečeš: »Razumem tvoj strah in depresijo. Res želim biti ob tebi. Ampak hkrati ne zmorem več biti v odnosu, kjer se dolgoročno počutim prikrajšano.« Potem pa ga še vprašaj: »Kako si ti predstavljaš, da se bo konkretno spremenilo?«  

»Ne pričakujem čudeža čez noč. Želim vedeti, ali sva oba pripravljena nekaj spremeniti – tudi s pomočjo drugih.«

Razmisli o podpori tudi zase. Pogovori se s kom, ob katerem se počutiš varno in zaupno, povej, kaj je tisto, kar ti manjka, česa si želiš. Razišči, kakšen odnos bi bil zate zdrav odnos… Ko boš namreč pripovedovala, se boš tudi slišala…

Tvoj strah, da boš storila nekaj impulzivnega, ti je lahko zgovoren signal, da tako v prihodnje več resnično ne gre. In ko pride do te točke, ni vprašanje moralnega vedenja, ampak odgovornosti do sebe.

Včasih je najbolj zrela odločitev, da se umaknemo, ustvarimo razdaljo, da zadihamo, naredimo odmor…. In raziskujemo, kaj si res želimo.

Depresija vsekakor razloži fantovo vedenje. Nikakor pa ne pomeni, da moraš v odnosu, kjer nisi slišana in kjer so v središču zgolj fantove potrebe, vztrajati.

Drago dekle, želim ti veliko poguma in modrosti.

Srečno.  

Uredništvo