Samota

Pozdravljeni,

zopet pišem, ker sva s psihoterapevtko začela s spreminjanjem moje osebnosti, ki me je lani pripeljala v zaprti oddelek psihiatrije. Glede na mojo starost se da se marsikaj spremeniti, vendar je moj mindset nekako drugačen od večine vrstnikov. Imam anksiozno motnjo (jemljem tudi antidepresive), vendar sem začel po odpustu drugače funkcionirati. Sicer sem že prej imel težave s samopodobo, vendar se je to po zdravljenju bolj izrazilo. Gre za nihanja samopodobe, ko se enkrat pocutis nepremagljivega, boljšega, več vrednega od ostalih. Potem sledijo obdobja kot si greš na živce in se dobesedno sovražis. Takrat pride na vrsto tudi samoposkodovanje, ko vidiš, da si navadna gnida in psihopat. In potem moraš dati to frustracijo nekako ven. Se spomnim da sem jo včasih dajal tako, da sem klal nedolžne živali, se lahkomiselno vedel itn. Pišem torej, ker mi po eni strani ta grandioznost ugaja, po drugi pa trpim ker ne morem navezati nobenih trajnih odnosov, saj sem ves čas paranoičen da se me izkorišča in z mano manipulira, zato ljudi po določenem času odrinem od sebe in razvrednotim. Edina oseba, ki jo imam nekako "rad" je moja mama, ampak bolj kot ljubezen cutm nekakšno obsedenost, zaradi katere sem v preteklosti zalezoval punce ki so mi bile všeč ker nisem znal drugace. Pač gre za to da živiš v nekem zaporu ki si si ga sam zgradil in delaš z ljudmi kot s stvarmi (predstavljate si daljinca za TV, podobno začneš videti ljudi, ker jim sploh ne moreš zaupati in se počutiš žrtev njihovega izkoriščanja). Začela sva pa na tem, da kontroliram ta impulz iz otroštva in da poskušam ljudi videti kot neogrozujoce. Sem se tudi odlocil da se ne bom spuscal na drugo stran zakona, čeprav me še kdaj kaj mimogrede zamika in vkradem/zmanipuliram za denar. Sem tudi precej pohlepna oseba, ki ji denar pomeni veliko. Delam v glavnem na tem, da ne bi zaradi impulzov pristal za rešetkami (so me že zalotili pri tatvini in sem poskusil podkupiti prodajalko da me ne bi prijavila). Ne pišem, ker bi bil zaskrbljen nad svojim stanjem kot to pogosto radi zapiše kak psihiater. Nekako se celo pocutim da sem boljši od 99% ljudi in sem nekaj posebnega:) Manjka mi samo partnerka (za seks) in malo več keša. Terapijo nadaljujem ker mi gre na živce depresivnost in ankisoznost, za drugo mi je vseeno dejansko.