samopoškodovanje

Odgovor svetovalke:

Pozdravljeno dekle,

najprej hvala za ta iskren zapis, ki si ga delila na svetovalnici.

Pišeš o sitski, ki jo doživljaš ob mislih glede svojega izgleda, ob razhodu s fantom ter težavah v vrstniških odnosih. Verjamem, da si zaradi tega žalostna, razočarana in da imaš občutek nemoči.

Izpostavila si, da bi se želela kaznovati s samopoškodbenim vedenjem. Kljub temu pa iščeš druge načine, kam preusmeriti te svoje občutek. Upam, da se zavedaš koliko moči je v tebi, da si se z željo po iskanju drugih strategij spoprijemanja, obrnila na svetovalnico in skušala poiskati pomoč. Svetujem ti, da si skušaš poiskati pomoč strokovnjaka v domačem okolju, ki ti bo lahko pomagal pri iskanju strategij spoprijemanja. Obrneš se lahko na (kliničnega) psihologa v bližnjem Centru za duševno zdravje otrok in mladostikov ali zdravtsvenem domu, prvi vir pomoči pa lahko predstavlja tudi šolska svetovalna služba. Pomembno je, da si najdeš strokovno pomoč - torej nekoga, ki te bo brezpogojno sprejemal, te skušal razumeti in ti pomagal pri iskanju nekih drugih načinov, kako se lahko s stisko, ki jo opisuješ tudi spoprimeš. 

Spodaj pa ti navajam tudi nekaj načinov, kako lahko se skušaš spoprijeti v domalem okolju. Vsekakor pa slednji niso nadomestilo za ustrezno obravnavo pri izbranem strokovnjaku s področja duševnega zdravja.

Nekaj predlogov, ki so ti lahko v pomoč v prihodnje, če se bo pojavila želja po samopoškodbenem vedenju:

• na območju, kjer se želiš poškodovati, riši z rdečim pisalom ali uporabi rdeče obarvano hrano in si na tak način predstavljaj, da se samopoškoduješ;

• na zapestju nosi eno ali več elastičnih gumic in jo raztegni ter spusti tako, da vzbudiš zbadajoč občutek;

• zareži v sadje;

• ledene kocke (obarvaj z rdečo barvo za živila in kocke) v roki stiskaj, dokler ne čutiš odrevenelosti;

• sprosti napetost na način, ki ti ne bo škodil (npr. boksni v blazino, stiskaj mehko žogico, raztrgaj papir, kriči v blazino …);

• svoja čustva in doživljanje lahko izraziš na ustvarjalen način (npr. preko risbe; pisanja dnevnika …);

• ne pozabi na aktivnosti, ki te sprostijo;

• ko si v stiski se skušaj v čim večji meri zaposliti z drugimi dejavnostmi;

• poskusiš lahko tudi s tehnikami sproščanja (npr. trebušno dihanje, progresivna mišična relaksacija, vizualizacija).

Verjamem, da se počutiš nemočno in obupano. Verjamem, da ti je hudo. In ker si edinstvena, neponovljiva in vredna življenja, te resnično spodbujam, da si poiščeš ustrezno pomoč. V kolikor bi potrebovala kakšno dodatno podporo pa se lahko vedno obrneš na nas.

Lepo te pozdravljam in ti želim vse dobro,

Urška Pisar, mag. psihologije