samoposkodbe

Odgovor svetovalke:

Pozdravljena,

predvidevam, da si že v srednji šoli. Mislim si, da si se soočala s stiskami že pred samopoškodbami? Poraja se mi vprašanje, kako to, da ne moreš povedati o sebi in svoji stiski staršem? Želim poudariti, da kar si zapisala nam, je povsem dovolj, tako lahko poveš tudi drugim odraslim, ki so vredni zaupanja. Ni potrebno, da imaš sama že vse dogovore. Verjamem, da verjetno res težko odgovoriš na vprašanje, ki bi se začelo z 'zakaj'. Zato, da bi smela poiskati pomoč, ti ni potrebno poznati odgovora! Iz zapisanega sama razberem tvoje doživljanje sebe in dvojnosti, ki jo čutiš. V odnosu z vrstniki si izbrala način, praviš, ki ni skladen s tvojim notranjim razpoloženjem. A pomagati drugemu kljub temu, kar si navedla, menim, da lahko deluje tudi pozitivno in ti pomaga povezovati se z vrstniki. Razumem pa, da je naporno »igrati«, to kar nisi, in ne imeti priložnosti nekomu povedati tudi o sebi. Mogoče s tem, ko si daš dovoljenje, da ni potrebno, da poznaš razloge za svoje početje in doživljanje, najdeš tudi pogum in se zaupaš staršem. Govoriti o sebi zna biti izziv, prvega si že premagala s tem, ko si nam napisala. Mogoče nekaj podobnega (ali isto), kar si nam napisala, lahko poveš, prebereš ali pošlješ svetovalni delavki, delavcu v šoli, ki jo obiskuješ. Ena od možnosti (ne vem, kje namreč živiš in se šolaš) je tudi program Cool Kids za mladostnike, kjer bi imela priložnost uriti različne veščine samopodpore in se posledično krepiti. Verjamem, da si že našla tudi naš priročnik z idejami za samopomoč.

Govoriti o sebi zna biti sprva izziv. Prvega si že premagala s tem, ko si nam pisala. Kaj vse bi opazila, da se je spremenilo, če bi s čarobno paličico lahko zarisala svojo drugačno realnost? Vse to lahko raziščeš s svetovalko tudi na Posvet-u.

V času, ko se zima poslavlja, iz zemlje in kmalu tudi krošenj dreves pa vznika pomlad, naj ozeleni tudi pogum, da z nekom v tvojem okolju spregovoriš o sebi, da boš lahko načrtovala in gradila korake k želeni spremembi.

Povedati iskreno sebi o sebi je pomembno, odpreti se navzven drugemu, ki ima tudi strokovno znanje, pa je vstopnica k začasni ranljivosti in pot k osebni moči. Želim ti, da jo bo iz dneva v dan več.

Julija Pelc, univ. dipl. psih., spec. psihološko svetovanje, geštalt psihoterapevtka

Odgovor svetovalke:

Pozdravljena,

predstavljam si, da starši tudi sami ne vedo, kako se ti približati. 'Umik v sobo' so ti pustili (en mesec praviš). Ali si si ti to prekinitev pogovora razložila drugače? Stroka staršem priporoča, da naj spoštujejo mladostnikovo potrebo po zasebnosti. A zdi se, da je bilo to zate več kot 'pustiti' te v miru. Predvidevam, da trenutno čutijo, kar ti že veš, da se plete nekaj, v kar nimajo vpogleda. Predvidevam, da bolj ko se boš umikala, 'bolj glasno' bodo želeli vzpostaviti stik s teboj. Včasih se posledično ujamemo v manj konstruktivne vzorce sporazumevanja in ne znamo ali ne zmoremo stopiti iz njih. Kadar je prevladujoča komunikacija prepir, se lahko zdi, kot da nam ni mar drug za drugega. Razumem, da so občutki različni in mestoma nasprotujoči – ne moreš se jim zaupati in ne želiš jih obremeniti in hkrati je to kar čutiš, obremenjujoče zate. Možgani ti prinašajo negativne misli. Ali je čisto res, da bo tako, kot pišeš, tudi v prihodnosti? Mislim si, da ne, razen če svoje misli ubogaš in (ne)hote uresničuješ lastna negativna predvidevanja. Zato moramo nareditit spremembe, izbrati drugačne izbire, v čemer pa se seveda običajno ne počutimo domače. Znano (dokazano) je tudi, da s pogovori s svetovalcem, psihoterapevtom ... lahko razrešimo, kar se ti danes zdi trenutno nerešljivo. Poznamo primere, ko so otroci, mladostniki prosili starše, da jim omogočajo pogovor s terapevtko, terapevtom, da so lahko tretji osebi govorili o sebi in svojih razmišljanjih, občutkih, stiskah, načrtih, ... sčasoma so posledično lahko našli tudi drugačen stik s starši, ki so ob tem procesu začeli spreminjati tudi svojo komunikacijo. Ne vem, ali je to možno tudi pri vas, a gledano z moje perpektive, je vredno poskusiti. Vsekakor te spodbujam, da greš vsaj do šolske svetovalne delavke in z njeno pomočjo odpravljaš skrbi, se učiš veščin sprostitve, urjenja koncentracije, kako se razbremeniti v danem trenutku in na kakšen način odložiti neprijetne občutke.

Kaj meniš, bi lahko šla k svetovalni delavki v šoli? V preteklem odgovoru je še nekaj dodatnih nasvetov, kje poiskati pomoč.

Želim ti čim manj neprijetnosti in da vsak dan najdeš ali ustvariš trenutke zadovoljstva in sprostitve.

Julija Pelc, univ. dipl. psih., spec. psihološko svetovanje, geštalt psihoterapevtka