samopoškodba ig

živjo

že leta se ukvarjam s samopoškodovanjem in sem zdaj že leto in pol čista tega, kar osebno menim da je to velik napredek. obiskujem 3,letnik gimnazije in sem se pripravljena potrudit, vendar nekaj me muči. Neka nothranja stiska mi ne pusti živeti svojega vsakdana na normalen način. Sem zelo čustvena oseba in sem v svoji družini najmlajša. To pri nas ni da dobiš največ pozornosti, vendar da si kriv za vse in prav čisto vse. Noben ti ne pove ničesar in ti tudi ne zaupa z pomembnimi odraslimi stvarmi ne glede na to koliko si star. V mojem primeru je še bolj boleče kajti imam skoraj 10 let starejšo sestro ki ima sama težave s psiho, vendar nič fizičnega (tj. samopoškodba) pri njej je vse v živcih, jaz pa sem tista ki se reže in po novem tudi kdaj žge s svečo. Tega trenutno še nihče ne ve in tudi ne bo. Ampak saj ni tako hudo in tega osebno ne opredeljujem kot samopoškodbo. Vendar življenje je težko. Zavedam se da obstajajo ljudje v še večjih stiskah kot jaz in res naj jih Bog varuje ter naj se jim najboljše zgodi, a sama tudi svoje probleme vrednotim kot pomembne. Stvar je tudi v tem da nikoli ne povzdignem svojega glasu v prepirih ali kaj takega. Vedno poskušam povedati bistvo svojih argumentov na miren in sproščen način. Mislim da zato ker sem morala kar hitro odrasti saj je moja sestra v letu 2020 imela hude duševne stiske in so se starši večinoma posvečali njej, jaz pa sem morala sama odrasti. Poleg tega bi sebe opisala kot precej bolj odgovorno kot ona, ona je precej otročja, jaz pa to bolj ali manj preziram. Nekako preziram tudi njo, ker ne vem...ne morem vam povedati kakšna je, ne obstaja prava beseda ki bi njo opisala, temveč vedno misli da ima prav ker je starejša, obnaša se kot "people pleaser" in trdi da taka pač je, vendo pomaga drugim kot prej sebi. Nekakšna "pick me" oseba je (upam da veste kaj to pomeni, če ne je v redu :)). No zadnje čase je težko, saj je ona padla dva pomembna izpita na fakulteti kjer je del izrednega študija po treh letih ko ni delala absolutno ničesar še prej pa komaj nardila dva letnika ene druge fakultete. Moja starša se večinoma ukvarjata z njo in okej saj je v redu ker si mislim "okej vsaj v meni ni problem". Ampak sta do nje prijazna kljub njeni lenobi in neuspehu skozi leta. In ker vso svojo prijaznost zapravita na njej, sem jaz na tapeti ko sta jezna. Zdajle pred minuto je mami prišla k meni in me nadrla zaradi nečesa s čimer je bila v redu že zdaj skoraj eno leto. Kar iz nenada se je zadrla name. Nerada priznam da sem se že navadila. Ne morem več. Če bi imela pogum bi si mogoče vzela življenje vendar ga nimam. V bistvu sploh ne bi bilo tako zahtevno, saj nihče nikoli ne pride v mojo sobo, kajne? Vem da se ne bom rezala ker mi je težko pomisliti na trud leta in pol ko se nisem niti enkrat. A lepo bi bilo. Nobenega nimam da bi se z njim pogovorila, sosolkam ne zaupam. Včasih sem hodila k psihoterapevtki a je to samo jemalo denar mojim staršem. Ne razumite narobe, gospa je bila zelo prijazna, bila mi je kot najboljša prijateljica, vendar mi nobena ura z njo ni dala upanja da bom kdaj ozdravela temu mučenju. Aja pa še moja starsa in stari starši niso ravno najboljši v svojih vlogah, moj dedi pa umira, jaz pa se sploh ne pogovarjam z njim zaradi držinskih konfliktov. Srce me boli, kajti ko sem bila majhna mi je on bil najboljši prijatelj, sedaj pa sva tujca. Včeraj smo ga skoraj izgubili... Tudi ko sem imela 6 let se je moj bratranec igral neke čudne igrice z mano, on je bil 7. Zmanipuliral me je da nekatere stvari vsi počnejo tudi moji starši in sestra in da jo naj še midva. Jaz nisem vedela nič boljšega zato sem ustregla. To je prvič ko to izdajam komurkoli in moram priznati da se sama sebi prav gnusim. Vem da ni moja krivda vendar, me od znotraj žre. Nevem kaj še povedati. To je bil kratek povzetek mojih hujših stisk in resničnom se vam zahvaljujem da ste si ga vsaj prebrali.

Lep dan še naprej (obljubim da se ne bom poskušala ubiti)

Lep pozdrav<3

Ponovno pozdravljeni

Mislim da je mogoče prislo do nesporazuma, se opravičujem. Stvar je v tem da imam veliko prijateljic, vendar nobena ne deluje zaupanja vredna za tako veliko stvar. Imam eno prijateljico kateri sem sicer povedala, a to samo zato ker je ona tudi priznala svoje samopoškodbe. A vedno ko eni izmed njih zaupam kaj, imam vtis kot da jim ni ravno mar in mi po domače povedano "vse dol pade" in ne poskušam več. 

Vbistvu sploh ne vem iz kje ta moja želja po poškodbah in celo samomoru prihaja. Nekako mam občutek da bi to bila rešitev. Ampak vem "samomor je trajna rešitev za kratkotrajne probleme", a vedno ko sem v nelagodni situaciji pomaga če si sama pri sebi rečem "sej je v redu, vedno se lahko ubijem", kjub temu da vem da se nikoli ne bom. Ob ene pa sem prav vesela oseba, kot neznanec me vedno lahko vidiš nasmejano. Kot da bi imela nekakšen gumb za menjavo osebnosti.

Poleg vsega bi res rada povedala nekomu o tem z bratrancem, a me je strah da bi me obsojali ali mislili da sem čudna ker sem to počela. On je moj bratranec po očijevi strani družine. Imam pa dve sestrični po mamini strani ki pa vesta za to. Z njima pa sedimo vsak petek pri kosilu pri babi, in moram priznati da se bojim da bo prišel dan ko se bosta tega spomnili in vse povedali pred mojo mami in sestro in babi, skratka pred vsemi, ki so z mano vsakdan. Težko bi bilo živet z dejstvom da vedo vse.

Aja pa če še dodam, moj oči je pred leti imel afero s svojo sestrično v drugem kolenu,no ne vem kako ta kolena delujejo, skratka pač z nekom v sorodu. In me je strah, da če mami in sestra zvesta o bratrancu, me bosta primerjali z njim, kar pa v naši družini nočeš slišati, kajti oči je psihopat. Skoraj smo ga prijavili na socialno po mnenju moje psihoterapevtke, a se nam je zdelo to "too much". Ampak jaz z njim nikoli ne govorim razen če je nujno.

Ne vem še vedno nimam nobenega vprašanja, samo delim svojo zgodbo. Res upam da vam s tem ne tratim časa.

Še enkrat en lep pozdrav

Oh lubica.. tezko je blo tole prebrat. Sem bil sam v isti luknji in prekleto dobro vem kako ti je.. Lahko ti recem iz svojih zivljenskih izkusnjah, da prevec dajes upanja in pricakovanj na druge ljudi, kaksne vloge naj bi morali igrati, ker so tudi oni sami poskodovani od mladosti/zivljenskih izkusenj, kot ti sama. Vso to notranjo bolecino mogoce se vendno nosijo s seboj, mogoce podobno tvoji, katero tudi sami pri sebi se niso razresili in pac v takih situacijah do otroka prihajajo ven, pa mogoce nimajo kontrole nad tem (itak podzavestno, ker je ze tolk potlacen, pa vendar..) Kot je ze svetovalka povedala, je najpomembnejsi odnos res ljubezen do sebe, da se cenis, spostujes in imas rad, ker si zasluzis, ze samo zato ker obstajas. Super si! Ker ce pomislis, ce sebe nimam rada, kako imam lahko rada nekoga drugega, pa zakaj bi mel nekdo drug rad mene, ce se sama nimam?

Ne vem a nej to napisem, sam ce res ne bos najdla poti vn iz te crne luknje, sem tudi sam poiskal pomoc pri psihiatru po 10ih letih muke in mi je predpisal antidepresive in lahko ti recem, da so mi resili zivljenje. Meni se je moja samopodoba zacela drasticno popravljati in zaradi njih sem si zgradil zivljenje ki je v skladu z mano, ne pa samo ugajati drugim, jest sm pa zadnji. Zelo sem si zapomnil misel zdravnika, da mozgan je isto organ in zdej mamo pac znanje, kako ga pozdraviti, ce se zaplezas. Se zmerom cutim vsa custva in vse, sam res velik vec dam nase kot prej. 

Samomor res ni resitev, tut obstaja veliko filozofskih misli na temo, da ce to nardis, itak v naslednjem zivljenju prides v identicno zgodbo, ker moras prebrodit to lekcijo, ker ti je namenjena, da se nekaj naucis iz tega, da si velik bol mocna kot si mislis. Vse je samo evolucija.

Zdej si ze v starosti, ki se bos kmalu lahko odselila od doma v studentsko naselje in bos lahko zivela po svoje. Takrat se mi zdi, da se bo zivljenje zares sele odprl zate!

Mas to! Vredna si! Zasluzis si! Dobra oseba si! Predobra