Samopodoba

Odgovor svetovalke:

Pozdravljena!

Praviš, da se od otroštva boriš s slabo samopodobo oziroma si si vedno želela biti drugačna, kot si. S temi občutki se že dolgo spopadaš in se počutiš, da nikoli ne boš dovolj. Večkrat ti je hudo in se počutiš nelagodno v svoji koži, kljub temu da ti prijatelji velikokrat dajo komplimente in da se s starši dobro razumeš. V zadnjem času si pogosto žalostna, utrujena, nesamozavestna, se zatekaš k prenajedanju, doživljaš občutke krivde in se počutiš, da ne boš nikoli dovolj dobra za ostale. Počutiš se obupano, saj te takšno mišljenje velikokrat spravi v jok. Zanima te, kaj lahko sama storiš, da se boš bolje počutila.

Najprej bi ti rada povedala, da tvoje besede niso »patetične«, ampak iskrene. V tej iskrenosti je pogum, ki ga morda sama trenutno ne prepoznaš. To pomeni, da si močna oseba in da znaš prepoznati, kaj se s tabo dogaja. Tvoje bolečine so resnične in vredne pozornosti, ne glede na to, ali jih drugi vidijo ali ne. Občutek, da nikoli nisi dovolj, da bi morala biti lepša, bolj prijazna, bolj pametna, bolj »nekaj«… je občutek, s katerim se spopada ogromno mladih. Obdobje mladostništva je čas velikih sprememb, iskanja lastne identitete, hrepenenja po sprejetosti, ljubezni in potrditvi. V tem obdobju se ogromno mladih počuti izgubljene, negotove, ujete v primerjanje z drugimi ali lastnimi pričakovanji. Kar doživljaš, je zelo pogosta izkušnja. Čeprav se ti zdi, da nekaj ni v redu s tabo, je pomembno, da se zavedaš, da nisi sama in nisi »pokvarjena«.

Tvoja slaba samopodoba, občutek, da nikoli ne boš dovolj, pretirana samokritičnost, prenajedanje, občutki krivde in izčrpanosti so znaki notranjega boja, ki ga doživlja veliko ljudi. Zdi se, da si zelo sočutna do drugih, a ne do sebe. Pogosto se naučimo biti strogi do sebe že zelo zgodaj, lahko zaradi pritiskov iz okolice, medijev, šole, družbe, nedosegljivih lepotnih standardov, komentarjev… Vse to lahko ustvari občutek, da preprosto nisi dovolj. In težko je, saj lahko začneš verjeti tem mislim, čeprav niso resnične.

Prav tako se ti velikokrat pojavlja misel, ki si jo zelo lepo opisala, »da karkoli narediš, nikoli ne bo dovolj«. In prav ta misel je tista, ki najbolj izčrpava tvojo energijo in samopodobo. Ob takšnih mislih lahko hitro začnemo verjeti, da nas nihče ne bo imel rad, če ne bomo popolni, kar pa ni res. Vsi imamo svoje prednosti in slabosti ter vsi smo popolno nepopolni. Dobro je, da se zavedaš, da te imajo ljudje okoli tebe radi že zdaj. Prijateljice ti velikokrat pravijo, da si lepa in na splošno praviš, da nimaš drugih težav ali stisk. Težava je, da ti še nisi začela verjeti vase, kar ne pomeni, da si šibka, ampak pomeni le to, da si bila predolgo preveč stroga do sebe. Prav tako praviš, da si se zredila, da se prenajedaš, da se počutiš nesramno in da vedno vse uničiš. Vse te besede zvenijo zelo boleče, predvsem pa kažejo, da si trenutno zelo stroga in neizprosna do sebe. Pomembno je, da se zavedaš, da tvoje vedenje ni znak slabosti, temveč je klic na pomoč. To so tvoje notranje bolečine, ki ti sporočajo, da se moraš včasih ustaviti, si dati prostor in najti več sočutja ter nežnosti do sebe. Namesto da se moraš spremeniti, da bi si zaslužila ljubezen, si jo poskusi dajati že zdaj. Pravi prijatelji in osebe, ki so ti namenjene v življenju, te bodo imele rade točno takšno, kot si, brez sprememb in popravkov. Tvoja vrednost ne izhaja le iz tvojega izgleda, ampak iz vseh čudovitih lastnosti, ki jih nosiš v sebi. Resnična moč je v tem, da ostaneš zvesta sama sebi in da se ne spreminjaš zaradi tega, da bi ugajala drugim.

Da se boš lažje spopadala s svojimi občutki, bi te rada povabila, da začneš z iskanjem sočutja do sebe. Poskusi si vsak dan reči nekaj lepega, lahko pa tudi napišeš eno stvar, ki ti je všeč pri sebi (ne nujno videz, lahko značaj). Če je to pretežko, lahko začneš z zapisovanjem svojih misli in čustev v dnevnik, s čimer jih boš lažje razumela. Prav tako boš tako lažje ločila tvoje naučene misli manjvrednosti od resnice. Ko boš ponovno zasledila misel »nikoli ne bom dovolj«, se ustavi in se vprašaj, ali bi to rekla tudi svoji najboljši prijateljici, ali je to res ali je to le tvoje dolgoletno prepričanje ter poskusi biti nežna do sebe tako, kot bi bila tudi do svojih prijateljev.

Če se bo prenajedanje, žalost, obup in jokanje nadaljevalo, bi te spodbudila, da razmisliš o pogovoru s šolsko svetovalno delavko/psihologinjo, starši ali drugo odraslo osebo, ki ji zaupaš. Takšna stanja so pogosto znak, da je tvoj notranji svet preobremenjen in da potrebuješ nekaj dodatne podpore, s čimer ni nič narobe. Če se boš počutila prijetno, lahko svojo stisko podeliš tudi s prijatelji, ki jim zaupaš, saj se lahko stvari, ki jih zadržujemo samo zase, pogosto zdijo še težje in bolj strašljive. Prijatelji te zelo dobro poznajo in si pogosto delijo podobne izkušnje, strahove ter dvome, zaradi česar se boš počutila manj osamljeno in sprejeto. Prav tako te prijatelji vidijo v drugačni luči in ti lahko pomagajo razbiti izkrivljene misli o sebi.

Ljubezen do sebe ne pride čez noč, ampak z majhnimi koraki. Prvi korak si naredila že zdaj, ko si spregovorila o svojih stiskah. Želim si, da se zavedaš, da si ljubezni ne rabiš zalužiti in da si je vredna ter da si dovolj že zdaj točno takšna, kot si. Verjamem, da imaš v sebi moč, da se vidiš v drugačni luči. Mogoče ne danes ali jutri, a vsak majhen korak šteje.

Upam, da sem ti s svojim odgovorom vsaj malo pomagala. V kolikor boš še imela nadaljnja vprašanja, dvome ali pomisleke, si vedno dobrodošla, da se ponovno obrneš name.

Želim ti vse dobro in te lepo pozdravljam.

Nina Govc, dipl. psih. (un)