..samomor(ilnost)

Odgovor svetovalke:

Dragi Maks,

hvala ti za tvoje zrelo in odkrito sporočilo. Težko mi je prebrati, da je tvoja stiska tako velika, da razmišljaš o samomoru in da si ga že poskusil narediti. Obenem te občudujem, kako zrelo pišeš o tem in kako smiselno razmišljaš o virih pomoči, ki so ti na voljo. Krasno je, da lahko zaupaš psihiatrinji in močno upam, da je bilo današnje srečanje z njo (saj prav sklepam, da je bilo danes?) uspešno in da si ji lahko povedal za svoje poskuse samomora.

Praviš, da te starši v tvojem načinu iskanja pomoči ne podpirajo povsem. Predstavljam si, da mora biti zelo težko, ko zbereš pogum in poveš, da ti je zelo zelo hudo in da meniš, da potrebuješ takojšnjo pomoč, pa v tem nisi slišan. Prav bi bilo, da bi ti starši prisluhnili, te poskusili razumeti in te podprli ali pa se s teboj vsaj temeljito pogovorili o drugih možnih načinih shajanja s težo, ki jo čutiš. Tako pa praviš, da poskušajo v svojih odzivih tvojo stisko zmanjšati. Predstavljam si, da ti to daje občutek, da te sploh ne razumejo.

Kar bom zapisala zdaj, je veliko ugibanje, ker ne poznam tebe in tvojih staršev. A pogosto je takšno obrambno vedenje staršev in zanikanje problema odraz njihove nezmožnosti spoprijeti se z veliko stisko otroka. Sprejeti, da je otroku zelo hudo, da celo razmišlja o samomoru, da morda potrebuje hospitalizacijo, je za starše zelo težko. Delno zato, ker si starši za svoje otroke želimo, da bi bili srečni, da ne bi trpeli, in strašno nemočno se počutimo, ko vidimo, da tega ne moremo izsiliti in da ni v naši moči, da to dosežemo. Delno morda tudi zato, ker krivdo za stisko otroka nekje globoko v sebi pripisujemo sebi ali pa se bojimo, da nam jo bodo pripisali drugi. Vse to je zelo boleče in zanikanje problema je velikokrat posledica nezmožnosti spoprijeti se s to bolečino. To seveda ni zrelo in prav, je pa človeško. In žal daje tebi občutek, da nisi slišan in da starši tvojo stisko podcenjujejo.

Verjamem, da se bodo tvoji starši ob svojem spoprijemanju s težavami, ki jih imaš, veliko naučili in da bodo postopno mehčali svoje obrambne zidove ter nazadnje sprejeli in slišali, kar jim poskusiš sporočiti. Upam le, da se bodo učili dovolj hitro, da ti bodo lahko v oporo v času, ko odraščaš. Boleče je prebrati, da nekateri starši tega tudi po več letih niso sposobni, kot v svojem senzibilnem in podpornem odzivu na tvoje pismo pravi Temina.

Upam, da ne zameriš, da v odgovoru, ki je namenjen tebi, nekaj besed namenim še njej: draga Temina, hvala za tvoj res tenkočuten podporen odziv in krasne uvide. Super je, da si se naučila, da ti sporočila, ki jih skozi odnose z družino dobivaš o sebi, škodijo in da to nisi ti. Upam, da se jih boš naučila postopno »odbijati« in da si boš uspela postopno splesti odnose, kjer boš lažje dihala in kjer boš sprejeta. Pišeš, da si padla maturo in močno ti želim, da bi se zmogla s tem konstruktivno spoprijeti. Matura ni najpomembnejša stvar na svetu; ti se v svojem odraščanju zdaj učiš pomembnejših lekcij kot so vsebine mature. Je pa vendarle pomembna zate. Držim pesti, da boš neuspeh sprejela kot povratno informacijo in poskušala znova. In res upam, da nisi povsem sama v tem. Da ti kdo stoji ob strani v tej tvoji čistilni akciji škodljivih vzorcev dojemanja sebe in odnosov, ki si jih pridobila v družini. Močno držim pesti zate.

Maks, upam, da je šlo srečanje s psihiatrinjo v redu in da sta morda skupaj staršem uspela povedati, da trenutno pač potrebuješ več pomoči in podpore kot le občasna srečanja s psihologinjo in psihiatrinjo. Zelo ti bom hvaležna, če se še oglasiš in sporočiš, kako ti gre.

Srečno,

dr. Katja Košir, univ. dipl. psihologinja

Odgovor svetovalke:

Pozdravljen, Maks,

žal mi je, da s psihiatrinjo nisi mogel govoriti zasebno. Popravi me, če se motim, a zdi se mi, da je del tvoje stiske tudi to, da pogrešaš občutek, da te starša razumeta. Da niti ne gre toliko za vprašanje hospitalizacije, ampak tega, da imaš občutek, da doma nisi slišan.

Vem, da je težko, a pomembno je, da staršema poskušaš povedati, kako ti je. To je nujno, da boste lahko ostali povezani in da ti bosta lahko v oporo. Najbrž si že kje slišal, da ne vzgajajo samo starši otrok, ampak tudi otroci vzgajajo starše. Tvojima staršema je najbrž težko slišati in sprejeti, da si v stiski. Zato je pomembno, da si v svojem sporočanju vztrajen in odkrit. To je del tega, da ti »vzgajaš« njiju oziroma da se skozi izkušnjo tvojega odraščanja in tvojih stisk učita premagovati svoje strahove, pričakovanja, predstave. Spodbujam te, da mami (lahko tudi očetu, a pretežno pišeš o mami) poveš, da ti je žal, ker s psihiatrinjo nisi mogel govoriti zasebno, ker je tvoja stiska bolj globoka, kot se morda zdi na prvi pogled. Da razmišljaš o samomoru in da si že poskušal.

Morda boš to moral povedati večkrat, da te bosta zares slišala. Morda na različne načine in v različnih okoliščinah. Lahko tudi pisno, če ti je tako lažje. Kaj bo potem, boste videli. Morda boste skupaj razmišljali o hospitalizaciji, morda pa bo že to, da se boste več pogovarjali in boste bolj pristno skupaj, prineslo malo olajšanja. Pristnost in odkritost v komunikaciji ima potencial, da vas poveže. Če boš svoje doživljanje držal zase, pa obstaja nevarnost, da se boste le še bolj oddaljevali.

Seveda, v idealnem scenariju bi idealni starši takoj slišali tvojo stisko. A idealnih staršev ni. Kar lahko narediš, je to, da postopno prevzemaš vse več odgovornosti za vašo družinsko komunikacijo in da si ti tisti, ki daje pobudo za iskrene pogovore. Včasih to pomeni, da moraš poskusiti večkrat in da moraš te pogovore celo malo izsiliti. A vsi ljudje imamo potencial, da se spreminjamo. Močno držim pesti, da bo tako tudi pri tvojih starših.

Če bo res hudo in če starši (še) ne bodo slišali, pokliči urgentno ambulanto sam.

In piši, kako ti gre. Močno držim pesti zate,

dr. Katja Košir, univ. dipl. psihologinja

Odgovor svetovalke:

Ponovno pozdravljen,

super se mi zdi, da staršema poskušaš dopovedati, da se ti zdi, da je tvoje stanje resno in da potrebuješ pomoč. Predlagam, da vztrajaš, čeprav verjamem, da te njuni poskusi zapiranja komunikacije zelo prizadenejo. Obenem pa iščeš načine, kako se s svojo stisko učinkovito spoprijemati. Kako se ti zdi predlog Temine o zapisovanju svojega doživljanja? Menim, da lahko takšno sistematično beleženje pomaga bolje ozavestiti doživljanje in ga postopno razumeti. Kaj še lahko narediš, kadar ti je zelo hudo? Greš na dolg sprehod, tek, poskušaš poslušati kak posnetek, namenjen samoumiritvi?

Skratka, komunikacija s starši je tek na dolge proge. Žal. Predstavljam si, da ti mora biti res hudo, ko tako zapirata vrata za komunikacijo. In veliko premagovanja te prizadetosti bo potrebne, da boš lahko vztrajno lahko še naprej sporočal, da želiš in potrebuješ, da te slišita.

Kot sem zapisala že prej, pa lahko pomoč in podporo pri strokovnjakih iščeš tudi sam. Tudi svojo psihiatrinjo lahko pokličeš in ji poveš, da ti je zelo hudo in da bi rad z njo govoril tudi brez mamine prisotnosti. Če se boš v prihodnjih dneh še naprej počutil zelo slabo in pogovor s starši ne bo obrodil sadov, bi bilo vsekakor smiselno, da to narediš. Če psihiatrinje ne dobiš, se lahko obrneš kar na urgentno ambulanto.

Prosim, ostaniva v stiku; poročaj mi, kako ti gre.

Vse dobro,

dr. Katja Košir, univ. dipl. psihologinja

Odgovor svetovalke:

Dragi Maks,

lepo in pomirjujoče je prebrati, da si danes malo bolje.

To, da pišeš psihologinji, se mi zdi dobra ideja. Če boš čutil, da ti je zelo hudo in da ne zdržiš več, se prosim nujno obrni kar na strokovnjake, tudi če te starši v tem ne bodo podprli.

S starši zagotovo niste zaključili s to temo. Ti jo kar odpiraj še naprej, kadar boš čutil, da jo moraš.

Naj bo to poletje čim več dni takšnih kot je današnji. Ali pa še boljših. Srečno.

dr. Katja Košir, univ. dipl. psihologinja