samomorilne misli

skoraj vsak dan razmišljam o samomoru in včasih imam res željo, da bi ga naredila. Bila sem že tudi hospitalizirana, kjer so mi pomagali, ampak, ko sem spet izven bolnice, mi gre spet slabše. Zame je bolnica varen prostor. Ne vem ali mi bi bolnica spet koristila ali ne? Ker je vedno isto, misli pridejo slej kot prej nazaj in ne morem stalno hodit v bolnico. Sem zelo obupana, ne vem kaj bi bilo zame najboljše. Prosim ne mi pisati o oblikah pomoči, ker jih poznam, velikokrat jih kličem, da se lahko vsaj enemu zaupam in dam ven iz sebe in dobim občutek slišanosti in da nisem sama. Takrat mi odleže, a to ne traja dolgo. Postanem zelo žalostna in jokam, trpim skoraj vsak dan, ne vem kaj še narediti. Berem da se zamotim. A to ni to, rabim ramo na katero bi se lahko vedno naslonila, se zjokala. Tako zelo se počutim osamljeno. Nimam niti enega pravega prijatelja, kar zelo boli. Zaspim objokana. Na vsakem koraku so neki sprožilci, da postanem samomorilna, temu se ne morem izogniti. Psihično bolečino prenašam na fizično, režem se z olfa nožem, včasih sem tako žalostna, jezna in me je strah, da se tako močno porežem, da imam zelo velike odprte rane, namreč nož je zelo oster in če že čisto malo potegnem, nastane kar lepa rana. Jaz samo gledam kako kri teče in zraven jokam. Na mojih rokah so velike brazgotine, stare tudi 1,2 leti, ki nikoli ne bodo izginile in me bodo vedno spremljale in spominjale na slabo. Noben ne more čutiti to, kar čutim jaz, kako veliko bolečin nosim v sebi. Vse to zaupam tudi psihiatrinji in jo stisne, ker ne ve kako bi mi lahko še pomagala. Tako samo se počutim v tem. Niti sama ne vem zakaj se to dogaja, kaj so razlogi, ali sploh morajo biti razlogi, da sem tako bolana psihično? Nekega dne bom zagotovo naredila samomor, ker sem v taki stiski vedno, da ne morem več, preveč sem utrujena, nočem se več boriti, nočem biti več močna, ne morem. Prosim, ne me prepričevati v nasprotno, ker noben tega ne more preprečiti, če se je oseba trdno odločila, da hoče umreti, potem bo. 

Odgovor svetovalke:

Lepo pozdravljena.

Hvala, da si nam opisala svoje občutke, zelo mi je žal, da se tako počutiš.

A mi lahko malo več napišeš o tem, kaj si želiš od nas? Rekla si namreč, da imaš dostop do psihiatričnega zdravljenja, kar se mi v tvojem primeru zdi ustrezno, sploh ker omenjaš konstantno prisotne samomorilne misli in občutke.

Potem si rekla, da poznaš oblike pomoči (ki bi ti jih sicer mi predlagali), rekla si, da te naj ne prepričujemo v življenje, ker si se že odločila umreti. Kot si sama ubesedila, si se že odločila, česa si ne želiš, torej vsega tega, kar bi ti mi tukaj svetovali. Kako ti lahko torej pomagamo, da bi dobila to, kar želiš oz. rabiš?

Upam, da malo več napišeš še o tem, do takrat pa ti želim vse dobro.

Srečno!

Marjetka Gojkošek, mag. psihologije

Zanima me, če bi bila bolnica primerna zame, glede na to, da ko sem tam, mi je dobro, ampak, ko grem domov, pa se misli spet vrnejo, kakšen smisel ima to? Drugo vprašanje pa je, ali mora sploh biti nek razlog, da si tako hudo psihično bolan, brez kakšnih večjih travm iz otroštva in da ni dedno (v družini se noben ne srečuje s tem)?