Samomorilne misli

Pozdravljeni

Preden začnem kdorkoli to bere, si naj oddahne.

Zdravo, sem dijak star 17 let vsem ki imajo samomorilne misli bi rad povedal da se je upanje. Ko se vpisal v prvi letnik mi je bilo osupljivo naredil sem veliko prijateljev, vsak dan smo se zabavali ter ocene sem imel vredu, razen matematike. Spoznal sem punco na katero iskreno se vedno kdaj mislim z njo sem imel "nekaj" za par mesecev, poljubila sva se in skupaj sva imela ta "first kiss" blo je fejst lepo. ampak sem ji vedno posvetil prevec casa, ja bil sem srecen z njo ampak sem cisto pustil solo in sem na koncu pristal na popravnem izpitu iz matematike malo pred tem pa sva se tudi razsla. Pocutil sem se kot da ce se mi je porusil svet kot ce sem izgubil vse, njo, prijatelje, razocaral starse ter druzino... Preprican sem bil da ce ne naredim izpita da se bom ubil ker "nebi mogel skozi to se enkrat" po vsaki slabi svari ki se mi je zgodila sem samo hotel vzeti noz ter si ga zabosti v trebuh, tudi planiral sem na tem nekaj casa bil sem cisto iz sebe vsak dan ko sem se zbudil mi je bilo tezko, ko sem vedel da bo en dan kaki drugi fant spal z njo in da bo drugemu govorila o svojih problemih vsako jutro od kar me je pustila in odkar sem vedel da moram na popravnega, sem se zbudil z najhujsim obcutkom nisem hotel vec biti tukaj hotel sem iti nekam na samo kjer ni skrbi, zdelo se mi je da je edina resitev za to samomor, slo je predalec saj sem si kupil zepni noz in ga nosil okoli ne da bi koga ranil, sebe sem nameraval  Bilo je težko, se sam postavit na noge ter imeti nobenega komu bi to lahko zaupal bil sem obupan in si pripravljen vzet zivljenje, vem da se enim mogoce to slisi absurdno ter nerealisticno ampak jas menim da mi je bog dal upanje res je da sem se se vedno vsak dan pocutil grozno z zelo grdimi stvarmi v mislih ampak sem se odlocil se potruditi, nisem se pustil vec svojim mislim. zdaj ko gledam nazaj na to, je bila cista bedarija, da sem si hotel vzeti življenje, jas sem iskreno pot nasel v veri, vedel sem da ima bog zame plan ter da mogoce zdaj ne razumem kaj njegov plan tocno je ampak da s casom bom, mislim da je to tudi omenjeno v svetem pismu john 19:7. Res je da se vcasih v zivljenju situacije zdijo neresljive ter da ni vec upanja, v mojem primeru z punco sem se sprijaznil da ni vec rešljivo med nama Izpit sem pa naredil. tista punca me je res naucila eno pomembno lekcijo. Nebom sel v detaile kaj se je med nama zgodilo ker je bolj zasebna stvar, ceprav je anonimno in sva se razsla ter se kregala bi se vedno rad bil spostljiv do nje in pustil detaile. vrjamem da me je to spremenilo, na bolsi nacin saj zdaj tudi hodim v fitnes ter skrbim za svoje telo ter ocene več se tudi družim z ljudmi. 

Vem da je za vse različna situacija in da vsem nebodo pomagale enake rešitve kot so meni, samo želel sem z vami deliti mojo zgodbo odkar je nihce ni slisal meni pa se zdi to da sem premagal take misli cisto sam kot nekaksen uspeh. Ko se mi je zdelo da ni več smisla da je slo vse v nic, sem si korak za korakom podal majnse cilje, ki so mi pomagali da sem prisel do sem kje sem danes. Tega nisem napisal tu, da bi se važil kako sem premagal te misli čisto sam, zgolj sem hotel deliti mojo zgodbo, da če kdo od ljudi ki to preberejo imajo takšne misli, da se zavedajo da ni konec ko se ti zgodijo najslabše stvari, res je da nemore vsak skozi to čisto sam pri meni bi tudi bilo bolje ce bi komu zaupal ampak tega nisem storil. Upam da tudi nekdo drug ki je v taki stiski, najde upanje :)