samomor

Odgovor svetovalke:

Pozdravljena,

Ljudje, ki razmišljajo o samomoru ali ga naredijo so  v zelo veliki stiski. Večinoma si ne želijo umreti, ampak želijo, da bi bolečina prenehala. Ko so ljudje depresivni, možgani delajo drugače; npr. čustveni centri (kot je limbički sistem) so zelo močni. Strah, obup, tesnoba so bolj izraziti v primerjavi z zdravimi osebami. Prav tako je prefrontalna skorja možganov preobremenjena, zato oni svet vidijo tako črno. Možgani so tako utrujeni, da ne morejo videti rešitve, ne morejo razmišljati široko, ne vidijo prihodnosti. Zdi se jim, da so breme ali da bo svet boljši brez njih, kljub temu, da to objektivno ni resnično.

Antidepresivi pomagajo, ker delujejo na nevrotransmiterje v možganih. Obstaja več vrst antidepresivov, je pa skupno, da delujejo na iste kemične snovi v možganih: serotoninski sistem, noradrenalinski sistem, dopaminski sistem, melatoninergični sistem itd. Kljub temu, da delujejo na iste nevrotransmiterje, nimajo glih istega učinka, ker delujejo na različne receptorje v okviru enega nevrotransmiterskega sistema. To pomeni, da so nekateri bolj učinkoviti za spanje, drugi dajajo več energije, tretji so najboljši za tesnobo in panične napade itd. Z vplivom na nevrotransmiterje se tudi občutek žalosti zmanjša, razmišljanje postane bolj fleksibilno, spet se pojavita volja in energija ter na koncu tudi samomorilne misli postopoma izginejo. 

Če negdo ima samomorilne misli, je to znak hude stiske in ne šibkosti. Takrat je najbolj pomembno, da se pogovori z prijateljem, staršem, psihologom, zdravnikom, učiteljem ... Pomoč obstaja in se stvari lahko izboljšajo, tudi če se v tem trenutku zdi, da je situacija brezizhodna.

Upam, da si zadovoljna z mojim odgovorom. Če te še kaj zanima, piši!

 

Lepo bodi,

Nejla Đikić, dr.med. specializantka psihiatrije

Nejla Đikić, dr. medicine, specializantka psihiatrije