Samomor

Odgovor svetovalke:

Spoštovana,

hvala za tvoje sporočilo. Hudo je slišati, da se že več let boriš z anoreksijo in bulimijo, a hkrati zelo pozdravljam dejstvo, da si se odločila o tem spregovoriti in predvsem to, da si zaznala, da potrebuješ pomoč. Življenje z motnjo hranjenja je vse prej kot enostavno, saj prizadene vsa področja posameznikovega življenja, ker se pogosto znajdemo v začaranem krogu, ki ga je potrebno zmanjšati oz. prekiniti. Omenjaš, da si se pred letom dni začela zdraviti – smem vprašati na kakšen način? Si morda obiskala zdravnika ali strokovnjaka s tega področja?

V tvoji situaciji se mi zdi zelo pomembno, da si poiščeš strokovno pomoč v obliki razbremenilnih pogovorov (psiholog, psihoterapevt), saj boš na ta način lažje predelovala svoje čustveno in fizično stanje. Pri bulimiji gre za vrsto odvisnosti oz. peklensko gugalnico - kot to zelo dobro v svoji knjigi opiše dr. Sanja Rozman. V branje ti priporočam tudi knjigo z naslovom »Lačna življenja«, avtorice Anje Baš, kjer opisuje svojo borbo z motnjo hranjenja. Praviš, da svojim staršem ne zaupaš, ker te obsojata. Velikokrat se zgodi, da ravno starši mladostnika najmanj razumejo, čeprav bi si želeli drugače. Ko se znajdeš v stiski, je najpomembneje to, da ti starši oz. bližnji stojijo ob strani, so ti v oporo, da jim lahko zaupaš, se zjočeš, če to potrebuješ. V najstniški dobi je najbolj vrednoteno mnenje sovrstnikov, sošolcev in družbe, ki si jo najdeš in z njo preživljaš prosti čas. Pri vsakemu doživljanju težjih situacij je zelo pomembno to, da imamo vsaj eno zaupno osebo, s katero lahko o svojem počutju/dogajanju odkrito spregovorimo. Ali imaš morda kakšno prijateljico, ki ji lahko zaupaš?

Ne vem iz katerega okoliša prihajaš, a bi ti predlagala, da se vključiš v kakšno skupino za samopomoč. Npr. v Ljubljani se na Kliničnem oddelku za mentalno zdravje nahaja Oddelek za zdravljenje motenj hranjenja (tel. št. 01 540 2158). Obstaja tudi veliko svetovalnic za motnje hranjenja, ki nudijo številne dejavnosti in programe za pomoč pri premagovanju motenj hranjenja. Predlagam, da jih kontaktiraš in se dogovoriš za obisk z uvodnim pogovorom. Ne pozabi krepiti tudi svoje lastne samopodobe, saj močno vpliva na razvoj motenj. Vsak dan si zapiši kakšno pozitivno stvar/afirmacijo, ki te bo gnala naprej, ko se bodo pojavili temni oblaki. Zmoreš.

Dajem ti 10-dnevni izziv. Vsak dan (najbolje vsak večer) vzemi list papirja in nanj napiši 5 pozitivnih stvari, ki so se ti zgodile tekom dneva (to je lahko čaj, ki si ga v miru spila, skupen obrok z osebo, ki jo imaš rada, sonce, sprehod, skratka karkoli, za kar si hvaležna in izpolnjena v posameznem dnevu).

Življenje nas vedno znova preizkuša, vsak izmed nas doživlja vzpone in padce. Omenjaš samomor, ki je zelo resno dejanje. Kako pogosto razmišljaš o smrti oz. o tem, da te ne bi več bilo? Je to vsak mesec/teden/tu in tam/vsak dan? Kako dolgo že trajajo te misli? Kaj je tisto, kar te v tem trenutku najbolj bremeni? Vedi, da so vsi izzivi, težave, ki smo jim priča, začasni in rešljivi. Zaupaj v svojo moč in potencial, ki je v tebi, da se bolečina zmanjša ali celo izgine. Odloči se za življenje. Poišči tiste drobne stvari v sebi in okrog sebe, zaradi katerih si lahko že ta trenutek hvaležna. Sprejmi pomoč in podporo, brez pomislekov in sramu saj si ju zaslužiš, točno takšna, kot si. V pojmu pomoč se skriva besedica MOČ, ki je znamenje poguma.

Kadar se znajdeš v stiski in razmišljaš o samomoru, o tem NUJNO obvesti nekoga, ki mu zaupaš in o tem odkrito spregovori. Lahko pokličeš tudi na telefon 01 520 99 00 (vsako noč, med 19. in 7. uro zjutraj). Svetovalci ti bodo po telefonu nudili zaupni pogovor in ti pomagali poiskati poti iz tvojih težav. Dodajam še dve telefonski številki, ki se jih lahko poslužiš, če boš v stiski:

•    TOM telefon (116 111 – vsak dan, od 12:00 do 20:00)

•    Zaupni telefon Samarijan (116 123 – 24 ur na dan, brezplačno, anonimno)

Toplo priporočam tudi ogled te spletne strani: https://zivziv.si/razmisljam-o-samomoru/

Si edinstvena in neponovljiva, nihče in nič na tem svetu ni vredno tvojega življenja! Nikoli nisi sama, tukaj smo zate, vedno. Kadarkoli lahko tudi na tem portalu napišeš svoja vprašanja, dileme in razmišljanja.

Želim ti obilo poguma na tvoji poti in vse dobro iz srca.

OBJEM.

Tina Rezar, mag. prof. pedagogike in nemščine in mag. zakonskih in družinskih študij

Odgovor svetovalke:

Draga mladostnica, 

hvala, ker si se ponovno oglasila in odgovorila na vprašanja, ki ti jih je postavila svetovalka Tina Rezar. V uredništvu so me prosili, da odgovor na tvoja razmišljanja zapišem jaz, ker je svetovalka s katero sta vzpostavili svetovalni odnos žal odsotna. 

Prebrala sem tvoj prvi zapis, ki govori o tvojem boju z motnjami hranjenja in o želji po samomoru, o odnosu s starši, ki ga opišeš v smeri - ne sprejemajo me. V drugem zapisu, po odgovoru svetovalke si zapisala, da se zdraviš na Enoti za motnje hranjenja, ambulantno, ob tem si prepričana da je terminov srečanja s psihiatrinjo premalo in da ti obiski pri njej ne pomagajo. Izpostavljaš, da je tvoja zaupna oseba prijateljica, ki pa ti kot si zapisala, sporoča, da jo odnos s tabo utruja in da ne zmore več. Zapisala si, da o samomoru razmišljaš vsak dan, še bolj pa po pogovoru s prijateljico. Nazadnje si zapisala, da ne veš kaj te najbolj bremeni, izpostaviš, da ne vidiš več smisla. 

Stanje, situacija, v kateri si se znašla, je zate naporna, obremenjujoča in kot taka vpliva na tvoje fizično in psihično stanje. Povsem ustrezno je, da v takšnem boju, pridejo dnevi, tudi tedni, ko si dokazujemo, da nam ne gre, da nima smisla, da ni izboljšav, da ni korakov, ki bi kazali na izboljšanje. Pa je temu res tako? Lahko razmišljava o majhnih korakih, tistih, pa čeprav drobnih uspehih, ki kažejo na to, da se tvoje stanje izboljšuje. Bi lahko tu poiskale dokaze? Npr. kako poteka tvoj dan, verjetno se še šolaš, morda si na fakulteti, kako ti gredo izpiti, kako slediš predavanjem? Kaj počneš v prostem času, kaj te zanima? Greš morda kdaj v kino, na žur, na kavo s prijateljicami in prijatelji? Zjutraj kljub težavam vstaneš, se oblečeš, greš iz sobe, hiše, stanovanja? Imaš prijateljico, ki te razume in ti stoji ob strani. Je še kdo, ki te podpira? Morda stari starši, kakšen od sorodnikov, prijateljev, vrstnikov? Verjetno preizkušaš v praksi usmeritve in nasvete, ki ti jih ponudi psihiatrinja? Bi lahko iskali dokaze tudi o dnevih, ko ti gre dobro, ko zmoreš vsaj malo sprejeti sebe kot mladostnico, ki je sprejemanja vredna in ni do sebe tako zahtevna, morda perfekcionistična, da ni nikoli nič dovolj dobro? Kot je že zapisala svetovalka pred mano ti tudi jaz priporočam katero od podpornih skupin, v kolikor pa imaš možnost vključitve v svetovanje v okviru študentske svetovalnice pa ti to vključitev toplo priporočam. Vabim te, da si dovoliš predelovati odnos do sebe v varnem in sprejemajočem okolju, in to so skupine za samopomoč ob strokovni pomoči psihiatrov in kliničnih psihologov ter psihoterapevtov. 

Zapisala si, da te starši ne sprejemajo in da sta usmerjena predvsem na pomanjkljivosti. Kako se to kaže? Kako, na kakšen način ti to sporočata? Oba v enaki meri? Imaš morda še kakšnega brata, sestro? V koliko da, kako oni vidijo vaše družinske odnose? Kakšne zahteve postavljajo starši pred tebe, so realne, so te zahteve visoke, povezane s šolskim uspehom itd.? Si o odnosih s starši spregovorila s psihiatrinjo? Povsem razumem, da te zelo obremenjujejo neustrezni odnosi s starši, saj je povsem naravno in pogojeno z človeškim ohranjanjem vrste, da otroci pričakujejo, da so starši podporni, da otrokom nudijo varno in spodbudno okolje, kjer bodo predvsem sprejeti. Žal vedno temu ni tako, ker se zapleta pri partnerskih odnosih, kjer se odpirajo teme iz otroštva in se potem prenašajo tudi na polje starševstva. Želim ti sporočiti, da tudi starši potrebujejo podporo, kot ti, ali pa kar vi skupaj. Predlagam ti, da se poskušate pogovoriti, morda najlažje pri psihiatrinji, ki je nevtralna in bo delovala tudi v smeri, da se boste lažje slišali. Bi to šlo? 

Veseli me, da imaš prijateljico, ki ti stoji ob strani. Predlagam ti razmislek o tem kaj ti je rekla. Do tebe je bila iskrena in ti povedala, da ne zmore ves čas biti motivator, spodbujevalec. Zaupala ti je iskreno svoje občutke in ti povedala, da potrebuje prostor, da si odpočije, počne stvari tudi z drugimi ali v samoti, kar pa ne pomeni, da te zapušča ali pa da ne želi imeti več stikov s tabo. Morda je tudi ona sredi kakšne stiske. Poskušaj razumeti. Tudi to, da je prijateljstvo enakovreden odnos, kjer je potrebno spoštovati odnos in razumeti prijatelja v smeri - toliko sedaj zmorem, tu je moj doseg. Kaj praviš? Se ti to sliši smiselno? Ob vsem tem pa je moj predlog, da se pogovorita in si izmenjata svoje poglede o vajinem prijateljstvu. Na koncu tega dela odgovora te vabim, da razmisliš o še kakšnem vrstniku, vrstnici, ki je lahko tvoj prijatelj, prijateljica, s katero, s katerimi bi se še lahko družila. 

Ne moreva mimo samomora, ki je kot si zapisala ves čas prisoten v tvojih mislih. Še posebej po izjavi prijateljice. Se misli prelivajo tudi v načrt? Si razmišljala o datumu?   Dogovoriva se, da izvedeš 10-dnevni izziv, ki ti ga je predlagala svetovalka Tina. Temu dodajam predlog o razmisleku kako si do sedaj reševala stiske, ker si jih, ker sva sedaj v pogovoru. In ob tem pomisli kdo ti je pomagal, katere svoje notranje moči si aktivirala? Velja? Poskušaj po res malih korakih. Prvi je, da boš vstala, se oblekla, tudi pojedla, se uspela pogledati v ogledalo brez gnusa, sramu, jeze do sebe. Morda ti bo uspelo preizkusiti kakšno od tehnik sproščanja, ki lahko blagodejno vplivajo nate. Nekaj od tega. 

Ker so pred nami prazniki, me zanima kako le ti vplivajo na tvoje počutje, doživljanje? Je lahko to še eden od dejavnikov tveganja za poslabšanje, za ohranjanje maske in trpljenja? 

Zavezujeva se k življenju, prav?! Poskušava najti, pa čeprav majhen košček tistega, za kar je vredno živeti. 

Ob koncu te toplo usmerjam, da ko je hudo in je bolečina velika, pokličeš na TOM Telefon, POSVET, telefon Samarijan ali na kontakte, ki so navedeni na povezavi. Jutri bo odprta tudi chat svetovalnica, kamor te tudi vabim v pogovor.

Pošiljam ti velik objem in čakam na tvoj ponovni odziv, odgovor. 

Lepo te pozdravljam, 

 

mag. Barbara Stožir Curk, univ. dipl. psihologinja

Odgovor svetovalke:

Draga mladostnica,

zahvaljujem se ti, da si tudi ti zbrala pogum in zapisala svoj pogled na reševanje stiske, v kateri si se znašla. Verjamem, da se boš strinjala, da smo si med seboj različni o sprejemanju različnih oblik pomoči, ki nam lahko pomagajo na poti okrevanja, zdravljenja, pri tem pa moramo biti skrbni, ko svoje rešitve predstavljamo drugim mladostnikom s podobnimi težavami. V svetovalnici in tudi sicer strokovnjaki zagovarjamo podporo, svetovanje in pomoč, ki krepi razumevanje težav ter tehnike, ki so nam v pomoč pri reševanju. Le te osvajamo v okviru potrebne zdravstvene obravnave, torej skupaj s kliničnim psihologom, psihiatrom, še posebej kadar gre za težave, motnje, bolezni, ki kot se boš verjetno strinjala pomembno vplivajo na naše delovanje, nas ovirajo pri šolskem delu, v odnosih z vrstniki, starši itd. Se strinjaš? Kadar zapišemo stavke, ki jih kot nasvet pošlješ vrstniku, je zelo pomembno, da pri njem, njej ne spodbudiš idej, ki bi ga lahko privedli do poskusa samomora, opustitve medikamentozne terapije, v kolikor pa jo po strokovni presoji zdravnikov potrebuje.

Takšni stavki, ki bi jih lahko vrstnica, ki si ji pisala napačno interpretirala, čeprav so bila tvoja sporočila dobro namerna, so - imela sem izkušnjo Jezusa, sem ga videla, najlepša svetloba in upanje; kot tudi pri kavi pomaga depresija in čaj limonske trave. Sporočila bi lahko razumela v smeri "samomor bi lahko bil rešitev kot tudi opustitev zdravil" v primeru zdravljenja njene diagnoze - motnje hranjenja. Nikakor moj odgovor ne gre v smeri, da bi v tebi spodbudila občutek krivde, sramu, za stavke, ki si jih zapisala. Moj nasvet gre v smeri razmisleka, da z besedami, dejanji, ki so lahko zelo dobronamerni, ne naredimo obratnega učinka od želenega. Upam, da se ti to zdi smiselno. Enako bi veljalo tudi za stavke, kjer si ji predstavila, da imajo starši kdaj nerealna pričakovanja, kar zelo drži, nikakor pa jim le ne moreva (ne ti ne jaz) brez izpeljane diagnostike postaviti nalepke narcis. Prav zaradi tega smo se v uredništvu dogovorili, da tvojega zapisa javno ne bomo objavili na forumu, ampak ti odgovor pošiljamo v tej obliki in na ta način. 

Ob koncu bi ti želela zapisati še to. Vera je ena izmed oblik možne podpore in pomoči pri soočanju s težavami, in je vsekakor dobrodošla zate tudi v naprej. Tudi zdrava prehrana, čaj, kava sicer manj, ker nima vedno pozitivnih učinkov (npr. težje zaspimo, je diaretik...), tudi gibanje, dovolj in reden spanec. Ob vsem tem pa tudi tebe vabim, da imaš na poti zdravljenja strokovno pomoč psihologa, psihiatra in pa v šolskem prostoru prav tako, v kolikor si še v šoli. 

Sporočam ti, da smo tu tudi zate. Upam, da sem ti uspela razložiti moje videnje tvojega zapisa. Res ti želim vse dobro in upam, da se nam oglasiš, tako z odzivom na ta zapis kot tudi v primeru vprašanj, dilem itd. 

Lepo te pozdravljam,

mag. Barbara Stožir Curk, univ. dipl. psihologinja