SAMOmor

Pozdravljena, 

hvala za zaupanje in da si z nami delila svojo stisko. Tvoje sporočilo smo takoj posredovali svetovalki in poskrbeli bomo, da čim prej prejmeš njen odgovor.

Medtem ko čakaš na odgovor, ti sporočamo, da je nujno, da o svoji stiski z nekom spregovoriš. Pomoč obstaja. Obrneš se lahko na: 

• Dežurnega zdravnika v najbližjem zdravstvenem domu ali reševalno službo (112).
• Urgentno psihiatrično ambulanto v Centru za izvenbolnišnično psihiatrijo (CIP) v Ljubljani (Poliklinika, Njegoševa 4, Ljubljana)
  Ordinacijski čas: od ponedeljka do petka, od 8.15 do 14.45.
  Telefon: (01) 4750 685 - od 8. do 12. ure
  Spletna stran: https://www.psih-klinika.si/strokovne-enote/center-za-izvenbolnisnicno-psihiatrijo/

Na naši spletni strani so objavljene še druge možnosti virov pomoči.

Ni treba, da si v stiski sama. 

Uredništvo #Tosemjaz

Odgovor svetovalke:

Pozdravljena,

hvala za tvoje sporočilo. Zelo težko mi je prebrati, da ti je tako hudo, da ne vidiš drugega izhoda kot samomor. Pišeš, da te bremenijo dogodki iz preteklosti, da se počutiš osamljeno, da se ljudi bojiš in jim ne zaupaš. Da se ti zdi, da na svetu ni več dobrih ljudi. Lahko si predstavljam, da se skozi perspektivo, ki jo opisuješ, tvoja stiska zdi brezizhodna. Sprašujem se, ali si tudi za pripravo tega pisma morala zbrati precej moči. 

Kolikor te razumem, že nekaj časa nisi v redu. Dobro je, da to prepoznavaš in strinjam se s tabo, ko pišeš, da ne moreš več tako živeti. Ne morem pa podpreti tvojega sklepa, da je torej edini način, da si vzameš življenje. Za to, da postopno »pospraviš« slabe izkušnje iz preteklosti, da postopno spreminjaš svoje vzorce doživljanja in vedenja, potrebuješ veliko opore drugih, tako strokovnjakov kot tudi drugih iz tvoje okolice. Predstavljam si, da mora biti glede na slabe izkušnje iz preteklosti strašansko težko pokazati svojo ranljivost drugim in poiskati pomoč. Poiskati pomoč zahteva veliko moči in poguma. Včasih zahteva več poskusov. In ne deluje vedno takoj. A pogum, da drugim pokažemo svojo ranljivost, se običajno poplača: postopno spoznamo, da so stvari lahko drugačne in da so včasih drugačne že zato, ker nismo več sami – ker nam ob strani stojijo ljudje, ki jim ni vseeno. Res si želim, da bi bila pripravljena poskusiti.

Močno te torej spodbujam, da narediš še naslednji korak in poiščeš tudi pomoč v živo. Iz uredništva so ti sporočili nekaj možnih virov pomoči in prosim te, da poskusiš poiskati pomoč tudi tam. Si edinstvena in neponovljiva in zaslužiš si biti dobro – da se boš postopno počutila bolje, pa moraš najprej zbrati pogum in pokazati, da si trenutno v zelo slabi koži. Praviš, da si za družino pripravila pismo, kjer si opisala, kako hudo ti je in kaj doživljaš. Rada bi te spodbudila, da o vsebini tega pisma spregovoriš s strokovnjakom. Morda tudi s kom iz tvoje okolice. Na osnovi tvojega pisma domnevam, da si želiš, da bi tvoji bližnji vedeli, da ti je hudo, jim pa tega ne pokažeš. 

Bi mi bila pripravljena zaupati, kdo so v vaši okolici osebe, ki so ti blizu in bi morda lahko govorila z njimi o tem, kako se počutiš? Lahko skupaj razmišljava o tem, kaj te ovira, da svojim družinskim članom ne pokažeš, kaj doživljaš ter jim celo zatrjuješ, da so v redu? 

Na spletni svetovalnici To sem jaz nas skrbi zate. Radi bi ti pomagali poiskati pomoč. Prosim, oglasi se še, ne glede na to, ali sprejemaš moje predloge in pobude. Tukaj sem zate in čakam, da se ponovno oglasiš,

dr. Katja Košir, univ. dipl. psihologinja