Rezanje

Rezati sem se začela pred približno dvema mesecema. Prvič sem se rezala z nohtom v zapestje v situaciji, ko sem bila z ljudmi, ki so se med seboj družili, jaz pa se nisem mogla vključiti v njihovo družbo. Naslednjič sem doma iz radovednosti poskusila z rezilom. Takrat sem želela ugotoviti, kakšen občutek to prinese, in nisem čutila, da sem v stiski.

Sprva sem probala na zapestju, vendar sem nato začela delati reze na predelu trebuha, ki ga zakrijejo gate, saj ne želim, da bi kdo opazil moje rane. Dvakrat sem se rezala tudi na nogi. Moji rezi so običajno dolgi približno 1 cm, pogosto pa grem z rezilom večkrat čez isto mesto, da je rana globlja.

Enkrat sem si rekla, da naredim zadnji rez, saj me je bilo strah da bi se zasvojila. Po tem sem nekaj časa res prenehala, a sem kasneje ponovno začela, ker nisem videla smisla, zakaj bi popolnoma nehala. Ko se grem rezat, to ne storim zaradi občutka stiske, ampak preprosto zaradi želje po tem, da imam rano. Pri tem mi je všeč, ko vidim rano in kri.

Priznam, da ne razumem povsem, zakaj to počnem. Res je, da so mi rane všeč, vendar me hkrati skrbi, da bi jih na koncu imela preveč in da bi bile prevec opazne. Obcutek pa imam tudi, da to da naredim rane ni tako grozno, čeprav ce pomislim, da bi si jih delal nekdo drug bi vedela, da z njim nekaj ni vredu. Problem je le da sama pri sebi ne vem kaj ni vredu. Ali pa vem pa si samo nocem priznati. Res težko opišem kaj čutim, ker še sama ne vem.

Sicer imam težave s sprejemanjem same sebe. Pogosto se mi zdi, da se težko vključim v družbo, ali pa se sprašujem, ali me ljudje sploh cenijo. Vendar ko se odločim za rezanje, to ni zato ker bi se v tistem trenutku pocutila slabo, ampak preprosto le želja po dejanju in rani sami. 

Torej mislim, da bi rane lahko bile izraz stiske, saj ze kar nekaj casa razmisljam da vrjetno nekaj ni vredu. Mislim, da sem razvila nekaksno sovrastvo do sebe, to se je zacelo dogajati okoli 9. razreda ko sem prvic ugotovila, da imam problem s pogovorom z ostalimi. Takrat sem nekako zacela iskati napake na sebi in postalo je vedno slabse, najdla sem vedno vec napak in zdaj je ze tako dalec, da ni ene stvari, ki jo imam na sebi rada. Zgodilo se je ze, da sem razmislala, ce je mozno, da bi se bolj sovrazila kot se zdaj. Imam tudi obcutek, da zdaj vse tlacim v to sovrastvo npr. dobim slabo oceno in prva misel je to, da se sovrazim. Zdi se mi kot, da se ubistvu neznam soociti s tezjimi situacijami, ker vse kar takrat razmislam je sovrastvo. Imam pa potem tudi kaksna boljsa obdobja, ko si mislim, da bo vse dobro in dobim neko morivacijo,ampak bam kmal se use podre in spet zapadem v to sovrastvo. Trenutno edina motivacija ki jo imam je šport. Problem pa je to da ko so tekme sem z ljudmi s katerimi nisem ravno povezana, pa ne zato ker mi nebi bili fajn ampak, ker se oni med sabo bolj poznajo in nekako ne gre. Zgodi se tudi, da ko sem s kom u sobi se sploh ne pogovarjam in to me daje, kar v stres. V takih trenutkih tudi razmisljam, da je logicno da se noben ne pogovarja zmano, ker sem zelo nezanimiva.

Zadnjic sem se nekako prisilila, da sem sla do profesorice za psihologijo in ji povedala za moj problem, to pa sem naredila samo zato, ker se mi zdi, da me kar sem napisala ovira pri boljskih rezultatih. Dejansko je sport trenutno vse kar me drzi pokonci. S profesorico sva se malo pogovorili, potem pa je tudi ona predlagala psihologa. Saj sem tudi sama razmislala, da bi sla, ampak nekako vsakic, ko razmisljam o tem mi glava govori, da ni nic narobe in tudi nevem, ce bi zbrala pogum, da to naredim. Mogoce je to eden od razlogov, da sem se zacela rezat, da bi imela nek dokaz, da nekaj ni vredu.