rezanje

Odgovor svetovalke:

Pozdravljena,

Ko sem prebrala tvoje sporočilo, sem začutila, da te težave pestijo na več nivojih. En je ta, da se režeš in ne moreš prenehati. Drugi je razlog, zakaj se sploh režeš, ki pa ti ga je zelo težko povedati drugi osebi. Tretji pa je to, da niti najljubšemu profesorju, ki je vedno tu zate, ne zmoreš povedati, kaj se ti dogaja – pa si mu pravzaprav želiš zaupati.

Verjamem, da ti je z vsem tem zelo težko. Verjetno se včasih počutiš zelo osamljeno. Zanima me, če bi mogoče zmogla meni zaupati razlog, zakaj se režeš? Tako ti bom lažje svetovala, kaj narediti. Tvoje sporočilo je anonimno. Če želiš, pa lahko tudi prosiš, da se ga skrije in videl ga bo samo jaz in urednik – ostali uporabniki foruma pa bodo lahko prebrali samo moj odgovor.

Če ti je preveč težko, da bi o razlogih za samopoškodovanje pisala nam, pa bi te rada spodbudila, da najdeš odraslo osebo, ki ji boš lahko zaupala. Omenila si, da je tvoj najljubši profesor vedno tu zate, vendar mu ne moreš povedati, zakaj se režeš. Včasih je osebam, ki so nam zelo blizu, še toliko težje pokazati svoje skrite dele. S samopoškodovanjem je velikokrat povezana tudi velika količina sramu in krivde. Dele sebe, ki se jih sramujemo, pogosto skrivamo pred osebami, ki nam zelo veliko pomenijo. Potiho nas je strah, da bi nas obsojale ali drugače gledale na nas. Je to mogoče razlog, zakaj profesorju ne uspeš povedati, kaj se dogaja? Če je odgovor ja, bi ti rada povedala, da po tem, kar si napisala o profesorju, menim, da bi tvoje ranljive dele lepo sprejel in bi ti bil v oporo brez obsojanja. Če ne boš zmogla povedati njemu ali nam, kaj se dogaja,  pa se lahko obrneš tudi na neko tretjo osebo. Recimo razredničarko, šolsko svetovalno službo ali pa na osebno zdravnico ali Center za duševno zdravje, ki ga imate tudi v Mariboru.

Omenila si tudi, da si pri tem, da bi se prenehala rezati, ne moreš več pomagati sama. Menim, da je to zelo pomemben uvid, na katerega te spodbujam, da se ustrezno odzoveš. Samopoškodovanje je način spopadanja s psihično stisko, pogosto pa tudi način samokaznovanja – za slednjim se skrivajo občutki krivde, nemoči, hude psihične stiske. Samopoškodovanje je torej le vrh ledene gore in da bi se tvoje vedenje spremenilo, rabiš najprej pomoč pri tem, da se soočiš s stisko, ki se nahaja spodaj. Prvi korak pri razreševanju je to, da o tem z nekom spregovoriš. Boš zmogla?

Če se boš odločila, da pišeš meni, ti bom z veseljem odgovorila in ti svetovala po najboljših močeh. V kolikor takšen format zate ne pride v poštev, pa te spodbujam, da najdeš pomoč pri osebah, ki sem jih naštela zgoraj.

Lep pozdrav,

Maruša Grešak, mag. psihologije