Rezanje

Odgovor svetovalca:

Zdravo!

Najprej bi te rad iskreno pohvalil, prvič zato, ker si izkazal pogum in za rezanje povedal staršem, drugič pa, ker si s samopoškodovanjem prenehal. Zagotovo ni bilo lahko, zato sem res vesel zate!

Praviš, da te skrbi glede prihajajočega sistematskega pregleda in kako se bodo tam odzvali. Obstaja verjetnost, da te bodo povprašali o brazgotinah in kako je do njih prišlo. V tem primeru jim lahko brez skrbi iskreno poveš, da je do rezanja prišlo v preteklosti in da so starši s tem že seznanjeni. Sicer ne vem kje točno imaš brazgotine in koliko so že zaceljene, ampak mogoče jih niti ne bodo opazili.

Izražaš tudi zaskrbljenost o poletju, ko boš nosil krajša oblačila in bodo brazgotine lažje opazne. Prikrivanje brazgotin je nesmiselno; mogoče bodo do takrat postale neopazne, če pa ne, pa nisi nikomur dolžan razlagati, kako je do njih prišlo, če tega ne žeilš. Preprosto se lahko nasmehneš in odvrneš "Ah, to ni nič" in je to dovolj. Prav tako se ti brazgotin ni potrebno sramovati - nekateri fantje si jih celo želijo in jih umetno ustvarijo, da bi zaradi tega izgledali bolj "kul".

Vprašal pa si tudi, zakaj ima tako malo fantov težave s psiho in samopoškodovanjem. Najprej bi pomislili na to, da so fantje bolj trpežni in da jih duševne stiske ne doletijo, ali pa imajo na njih manjši učinek kot na dekleta, vendar je to daleč od resnice. Da fantje nimajo duševnih težav, se kaže le navzven. Lahko ti dam primer: gotovo si že slišal kaj podobnega kot "FANTJE NE JOČEJO". Fantje so torej v primeru doživljanja žalosti naučeni oz. se od njih pričakuje, da tega ne izražajo in ne pokažejo navzven. Pa to pomeni, da zato niso žalostni? Ne. Žalost je še vseeno prisotna, vendar ljudje tega ne bodo videli, saj bodo verjetneje občutja žalosti skrivali. Fantje zato tudi redkeje kot dekleta poiščejo pomoč, kar lahko ima sčasoma hude posledice.

Zato še enkrat poudarjam, kako dobro je, da si staršem povedal o svojih težavah in spodbujam te, da tako počneš še vnaprej. Sogovornik je lahko tudi prijatelj, šolski psiholog, konec koncev pa tudi mi tukaj na #To sem jaz, zato nam lahko kadarkoli pišeš.

Želim ti vse najlepše in upam, da se še kaj oglasiš!

Patrik Senica, mag. psihologije

Odgovor svetovalca:

Zdravo še enkrat!

Najprej naj rečem, da se ti res ni potrebno opravičevati glede kontaktiranja - tukaj smo zato, da ti po najboljših močeh pomagamo, zato sem res vesel, da nam pišeš in da se lahko s tabo pogovarjam.

Misli o samopoškodbah torej vztrajajo, hkrati pa ponovno razmišljaš tudi o samomoru. Omenjaš tudi načine na katere bi to lahko storil. Res ti mora biti težko, zato bi te rad še enkrat pohvalil, da si zbral pogum in nas o tem obvestil.

Sicer si rekel, da si o prvotnem rezanju staršem povedal; bi mi prosim zaupal, kakšen je bil njihov odziv? Kaj so rekli in kako so to sprejeli? Glede na to, kar si nam povedal v prejšnjem zapisu sklepam, da so te starši razumeli, zato upam, da bi te razumeli in ti prisluhnili tudi, če bi jim zaupal svoje trenutne stiske in misli ter o vsem, kar te bremeni.

Rad bi ti namreč sporočil, kako pomembno je, da se tudi o svojih mislih in namenih pogovoriš z nekom, ki mu zaupaš. Lahko so starši, lahko je tudi prijatelj ali šolska svetovalna delavka. Pomoč obstaja in si jo zaslužiš. Si morda komurkoli razen staršem že povedal o svojih samomorilnih namenih? Zelo je pomembno, da z nekom spregovoriš o tem na glas - tako boš lažje prišel do pomoči.

Če ti je o teh stvareh težko govoriti z omenjenimi osebami, ti prilagam tudi nekaj koristnih kontaktov, kjer lahko stopiš v stik z dobrimi strokovnjaki, ki ti lahko pomagajo:

Pokličeš lahko na TOM telefon (116 111; 12h-20h vsak dan) ali Zaupni telefon Samarijan (116 123; 24 ur na dan), kjer je klic brezplačen, hkrati pa je zagotovljena tvoja anonimnost. Na voljo pa je tudi brezplačna psihološka pomoč na Centru za psihološko svetovanje Posvet - svetovalnice imajo v različnih krajih po Sloveniji, da se naročiš pa ne potrebuješ napotnice ali kartice zdravstvenega zavarovanja, samo pokličeš ali napišeš mail in se dogovoriš za

Tudi tukaj, na To sem jaz obstaja dodaten vir pomoči, in sicer anonimni chat-pogovor s psihologom. Tukaj lahko dostopaš do pogovora, hkrati pa preveriš, kdaj bo psiholog na voljo.

Do sedaj si izkazal že veliko poguma in močne volje. Upam, da mi tudi na tole sporočilo odgovoriš in da se še slišiva. Potrudil se bom po najboljših močeh, da ti čim hitreje odgovorim. 

Resnično ti želim vse dobro!

Patrik Senica, mag. psihologije