rezanje

Odgovor svetovalke:

Lepo pozdravljene, vse!

Hvala vam za postavljena vprašanja. Odgovarjam kar vsem naenkrat.

Nekateri mladostniki se v želji, da bi zmanjšali svojo duševno stisko, res zatečejo k samopoškodovanju. Do tega po navadi pride pri posameznikih, ki ne najdejo drugega načina, kako se s stisko spoprijeti. Pogosto doživljajo močne občutke žalosti, obupa, osamljenosti in nerazumljenosti s strani drugih. Samopoškodovanje jih lahko za nekaj časa pomiri in zmanjša stisko, vendar pa to olajšanje ne traja dolgo. Po samopoškodbenem vedenju lahko osebo ponovno preplavijo neprijetna čustva in to lahko vodi do ponovne stiske. To je tudi razlog, zakaj se mladostniki običajno ne ustavijo pri eni ali dveh samopoškodbah, ampak takšno vedenje pri njih postane navada oziroma ustaljen vzorec reševanja težav. Ocenjuje se, da se je približno 12 % mladostnikov že kdaj samopoškodovalo.

Samopoškodovanje skoraj vedno kaže na globljo duševno stisko, ki je oseba ne more rešiti brez pomoči strokovnjaka. Zelo priporočljivo je, da si takšna oseba poišče strokovno pomoč. Vseeno pa želja po samopoškodovanju navadno ne izgine nemudoma, četudi oseba že prejema pomoč. Okrevanje zahteva nekaj časa, volje in vztrajanja v terapevtskem procesu. V vmesnem času si lahko oseba pri zmanjševanju želje po samopoškodovanju pomaga na naslednje načine:

- Lahko izdela “varno škatlo”, v katero si shranjuje stvari, ki jo spominjajo na prijetne in vesele trenutke v njenem življenju (npr. fotografije, slike, čustveno pomembni predmeti). Odpre jo lahko vedno, kadar ji je težko.

- Lahko začne pisati dnevnik razpoloženja, v katerega si sproti (npr. vsak večer) beleži svoje občutke, misli in situacije, ki v njej sprožajo neprijetne občutke. Na ta način se lahko nauči prepoznati sprožilne dejavnike, ki povzročijo neprijetne občutke. Kadar prepozna dogodke, ki v njej sprožijo željo po samopoškodovanju, si lahko naredi načrt, kako se tem sprožilcem izogniti ali se na njih drugače odzvati.

- Preizkusi lahko STOP tehniko, ki pomaga usmeriti pozornost na sedanji trenutek in vključuje zaznavo vseh petih čutil.

- Ko oseba začuti željo po samopoškodovanju, si lahko okrog zapestja namesti elastiko, ki jo napne in spusti. Lahko pa vzame nekaj ledenih kock, jih stisne v dlan in pusti, da se ji počasi topijo v dlani. Še en način je, da v pesti stiska gnetljiv predmet (npr. žogico).

Našteti nasveti lahko koristijo v trenutkih, ko oseba potrebuje olajšanje, ki bi ji ga predstavljalo samopoškodbeno vedenje. Vsekakor pa ti nasveti dolgoročno ne bodo odpravili stiske in niso nadomestilo za iskanje strokovne pomoči.

Ko se pogovarjamo in nudimo podporo osebi, ki se samopoškoduje, poskusimo ostati mirni in osebe ne obsojamo. Pazimo, da pogovor o samopoškodovanju načnemo v mirnem in zaupnem okolju, saj se bo oseba tako počutila bolj varno. Če opazimo, da težko govori o svojem samopoškodovanju, jo lahko prijazno spodbudimo z vprašanji, vendar vanjo ne silimo, če ji je zelo neprijetno. V tem primeru ji damo vedeti, da ji stojimo ob strani in smo ji na voljo, ko bo pripravljena o tem spregovoriti. V kolikor pa se nam zdi, da se sami ne bomo zmogli pogovoriti z osebo, poskušamo najti nekoga drugega, ki mu zaupa.

Upam, da vam bo odgovor v pomoč. Če imate še kakršno koli vprašanje, pa ga brez težav zapišete.

Bodite dobro,

Anja Rakovec, mag. psihologije