Resno

Odgovor svetovalke:

Pozdravljen/a,

Prepričanje, da medvrstniško nasilje gradi osebnost je zmotno, vendar žal še zmeraj precej prisotno med šolskimi delavci in starši, kar si tudi sam/a uspel/a zaznati. Lahko se zgodi, da učitelji ne posežejo v nasilje, saj menijo, da se žrtve morajo naučiti postaviti zase, kar zagotovo ni pravilen odziv. Za žrtve, kot tudi za cel razred, ima nasilje namreč lahko zelo hude in dolgoročne posledice.

Zelo dobro si uspel/a opaziti, kakšna prepričanja gojijo učitelji v zvezi z medvrstniškim nasiljem. Pogosto namreč še učitelji sami ne opazijo, da imajo takšna prepričanja. Nasilje je nesprejemljivo in ga ne bi smeli tolerirati, ne le zaradi njegovih resnih negativnih posledic, temveč preprosto zato, ker je narobe. Šola mora biti varen in sprejemajoč prostor, v katerem lahko učenci razvijate lastne spretnosti in se oblikujete v zdrave odrasle osebnosti.

Kako resno se obravnava medvrstniško nasilje je žal odvisno od šole do šole. Nekatere se dobro zavedajo, kaj medvrstniško nasilje pomeni za šolo, razred in posameznega učenca ter ga poskušajo čimprej preprečiti in poskrbeti za zaščito žrtev. Druge šole še zmeraj delujejo na način, da je medvrstniško nasilje normalen del odraščanja in se s tem ne ukvarjajo, dokler ne pride do hujših oblik nasilja, ki lahko pustijo hude posledice na celotnem razredu, žrtvi in nasilnežu.

Čeprav je res, da lahko medvrstniško nasilje učinkovito ustavi samo delovanje celotne šole, pa v preprečevanju nasilja učenci zagotovo niste popolnoma nemočni. Medvrstniško nasilje ima namreč pogosto družbeni motiv. To pomeni, da ga nasilnež pogosto izvaja, da bi si v družbi dobil nek status in postal glavni v skupini, kar se pogosto dogaja ko učitelja ni v razredu. Za to pa nasilnež potrebuje »občinstvo« - sošolce oz. vrstnike, ki njegovo vedenje odobravajo ali pa mu glasno ne nasprotujejo. Če njegovi sošolci, vrstniki in prijatelji vedenju nasprotujejo, potem nima več vzroka, da bi nasilje še izvajal, saj ga sošolci in prijatelji potem ne bodo sprejeli.

Morda se ti zdi, da si edini/edina, ki v svojem razredu v nasilju vidi problem. To je največkrat daleč od resnice, saj večina učencev molči, ker jih je strah nasilneža in se počutijo krive oz. jih je sram, ker niso zmožni pomagati. Mnogi se iz strahu prav tako nehajo družiti z žrtvijo, kar pomeni, da ta ostane popolnoma brez podpore in je tako še bolj ranljiva. To, da so drugi tiho in se ne zmenijo za nasilje, ti lahko da občutek, da se z vedenjem vsi strinjajo ali pa ga enostavno ne vidijo, kar pa skoraj vedno ne drži. Spodbujam te, da si pogumen/pogumna in poskusiš o nasilju v razredu obvestiti svoje starše in svetovalno delavko. Dobro je, da poskusiš s sošolci, s katerimi si v dobrih odnosih, načeti temo, da se ti nasilje v šoli ne zdi vredu – morda boš ugotovil/a, da je večina podobnega mnenja in se boste naslednjič nasilnežu v skupini lažje zoperstavili.

Razumljivo je, da te je samo oz. samega strah braniti žrtev, ko nasilnež nad njo izvaja medvrstniško nasilje, veliko pa narediš že s tem, da si prijazen/prijazna do žrtve, pristopiš kdaj do nje in jo vprašaš, kako je. Če se bo počutila podprta, potem se bo veliko lažje uprla nasilnežu.

Upam, da ti moj odgovor pomaga zbrati pogum in spregovoriti o medvrstniškem nasilju na vaši šoli.

Lepo bodi,

Ana Lampret, mag. psihologije

Odgovor svetovalke:

Pozdravljen Miko,

Hvala, da si podelil svojo izkušnjo. Praviš, da na tvoji osnovni šoli učitelji nasilja niso kaznovali, sošolci pa so se pogosto spravljali nate. Sprašuješ, kaj bi učitelji lahko naredili drugače in kako se naučiti postaviti zase.

Žrtev nasilja v šoli lahko postane skoraj kdorkoli. To, da si bil v preteklosti deležen nasilja s strani svojih sošolcev ne pomeni, da je s tabo kaj narobe. Ker zaznavaš, da imaš težave postaviti se zase in te to ovira v zdajšnjem življenju, pa se je vsekakor dobro posvetiti tudi temu.   

Veliko ljudi je mnenja, da postaviti se zase pomeni, da moramo nujno biti agresivni, saj nas drugi ne bodo vzeli resno. Agresiven odziv je, kot sam veš, neustrezen, saj lahko uniči odnos, ki ga imamo z osebo, s katero smo v nesporazumu. Med agresivne odzive spadajo izsiljevanje, obsojanje in polaganje krivde na druge.

Ker agresivnost pogosto vodi v negativne posledice, je dobro naučiti se razreševati konflikte na asertiven način. Asertivnost je spretnost posameznika, da se postavi zase na način, ki spoštuje in upošteva druge ljudi.  Preprosta metoda, ki jo lahko uporabiš pri asertivnem izražanju jeze je, da uporabiš metodo jaz stavka. S pomočjo jaz stavkov izrazimo nestrinjanje s posameznikovim ravnanjem, tako da izhajamo iz lastnih potreb in občutij, ki jih ob tem dejanju doživljamo. Namen uporabe jaz stavkov je, da se z njimi izogneš obsojanju druge osebe, saj lahko to vodi v stopnjevanje konflikta. Uporabiš jih lahko tako, da opredeliš vedenje, ki te moti, čustva, ki jih ob tem vedenju doživljaš in posledice, ki jih to vedenje prinaša. Stavek: »Nikoli me ne poslušaš!« bi tako lahko preoblikovali v jaz stavek: »Jezen sem, ker imam občutek, da me ne poslušaš. In zaradi tega se počutim osamljeno.«

Sprašuješ, kaj bi učitelji lahko naredili, da bi medvrstniško nasilje učinkoviteje preprečili. V nižjih razredih osnovne šole je še posebej pomembno, da učitelj daje dober zgled, kako reševati nesporazume in se spoštljivo vesti do drugih. Pomembno je, da učitelj na začetku leta jasno obrazloži pravila vedenja, ki se nanašajo na vedenje do sošolcev, izpostavi, da medvrstniškega nasilja ne bo toleriral in učencem na razumljiv način razloži sankcije, ki bi v takšnem primeru sledile. Od učencev zahteva spoštljivo vedenje drug do drugega, zaveda pa se, da od učencev ne more zahtevati, da bodo vsi med sabo prijatelji.

Učence ozavešča o vlogi, ki jo imajo kot opazovalci medvrstniškega nasilja, kako ga lahko pomagajo preprečevati ter skozi različne dejavnosti vzpodbuja empatijo do žrtev medvrstniškega nasilja. Ko pride do primera medvrstniškega nasilja nemudoma ukrepa, zavaruje žrtev ter obvesti svetovalno delavko in starše, prav tako sodeluje z vsemi vpletenimi pri oblikovanju ukrepov za preprečevanje nadaljnjega medvrstniškega nasilja.

Upam, da sem odgovorila na tvoje vprašanje ter da ti bodo napotki prišli prav.

Lepo bodi,

Ana Lampret, mag. psihologije

Odgovor svetovalke:

Pozdravljena,

Prijateljstva se znotraj razreda med nekaterimi učenci zagotovo spletejo. S svojimi sošolci si dosti v stiku in veliko več možnosti je, da se skozi druženje v šoli dodobra spoznate in postanete prijatelji.

Kot si že sama izpostavila pa to ne pomeni, da so vsi učenci v razredu med sabo lahko prijatelji. Da se prijateljstvo razvije je potrebna določena mera podobnosti med osebama (npr. enaki hobiji in interesi, podobne osebnostne značilnosti). Včasih smo si ljudje enostavno preveč različni, da bi med sabo lahko zgradili prijateljske odnose, kar je čisto normalno in ustrezno. Učitelji, ki zagovarjajo, da mora biti vsak učenec prijatelj z vsakim, učence pogosto silijo v kontakt s tistimi, s katerimi se manj razumejo, kar lahko vodi še v dodatne konflikte med učenci, ki se že tako ne marajo preveč.

Čeprav vsi učenci med sabo ne morejo biti prijatelji, pa je zelo pomembno, da se med sabo spoštujejo. To pomeni, da z drugimi na fizični oz. psihični način ne obračunavajo, se iz drug drugega ne norčujejo in se v šolskem okolju pri skupinskih nalogah kolikor lahko potrudijo sodelovati med sabo. Če z določenimi učenci v okviru skupin res ne morejo delati, potem se o tem pogovorijo z učiteljico in starši, kjer skupaj poiščejo način, da bi bilo dotičnemu učencu kot tudi drugim v razredu prijetno.

Kot si že sama omenila, lahko tudi med »prijatelji« pride do medvrstniškega nasilja. Pri dekletih je zelo pogosto t. i. odnosno nasilje. Od drugih oblik nasilja se razlikuje po tem, da je pogosto skrito očem odraslih, saj poteka med dekleti, ki naj bi bile prijateljice. Obstaja več vedenj, ki so značilna za odnosno nasilje, kot so:

·        izločanje iz skupine prijateljev in ostalih skupin, s katerimi se nekdo druži;

·        opravljanje in govorice, s katerimi se širijo informacije, zgodbice ali druge podrobnosti o nekom za njegovim hrbtom;

·        zlobna pisma, ignoriranje, zavijanje z očmi, draženje;

·        grožnje, da bodo izdane skrivnosti nekoga.

Ker je takšna oblika nasilja skrita staršem in učiteljem, nanjo pogosto ne odreagirajo. Zato je toliko pomembnejše, da v primeru, da zapaziš odnosno nasilje, to zaupaš nekomu odraslemu. Praviš, da si opazila, da punci, ki nad nekom izvaja nasilje, prijateljica nič ne reče, čeprav se z njenim vedenjem ne strinja. Morda se boji, da bo tudi sama postala žrtev (odnosnega) nasilja, da bo izgubila prijateljico itd.

Učenci, ki izvajajo nasilje so najrazličnejši. Tako, kot si omenila že sama, je dosti nasilnežev priljubljenih in učno uspešnih, zaradi česar učitelji pogosto spregledajo njihovo vedenje oz. ga celo opravičujejo. To vsekakor predstavlja velik problem, ki pa ga učinkovito lahko naslovijo le učitelji sami, s tem, da delajo na svojem pogosto napačnem mišljenju, da učno uspešni učenci ne morejo biti povzročitelji nasilja v razredu.  

Spodbujam te, da v primeru medvrstniškega nasilja spregovoriš s svojimi starši. Upam, da sem odgovorila na tvoje vprašanje.

Lepo bodi,

Ana Lampret, mag. psihologije

Odgovor svetovalke:

Ponovno pozdravljena,

Praviš, da se je tvoja sošolka za tvojim hrbtom poljubljala s fantom, ki ti je všeč. Sošolki si zatem povedala, da jo fant obrekuje. On se je zaradi tega razjezil nate in tvojo sošolko prepričal, da si si to izmislila. Počutiš se izigrano, saj se ti je v preteklosti zgodila podobna situacija, ki si jo rešila v dobro prijateljice, ona pa ti je sedaj v podobni situaciji obrnila hrbet. Občutiš nemoč, saj se ti zdi, da glede situacije ne moreš ničesar ukreniti in da z njo moraš ostati prijateljica. Tudi tvoji starši so se postavili na stran tvoje sošolke, zaradi česar se ti situacija zdi zelo krivična, kot da tvoja prijateljica nekaj sme narediti, ti pa tega ne smeš.

Razumljivo je, da se počutiš žalostno in izigrano, saj takšnega vedenja od svoje »prijateljice« nisi pričakovala. Občutek je toliko hujši, ker si v preteklosti podobno situacijo rešila prijateljici v prid. Vsekakor si upravičeno jezna in imaš v vsakem primeru pravico prekiniti prijateljstvo z nekom, ki je izdal tvoje zaupanje in v družbi katerega se ne počutiš dobro. Tvoja sošolka je pokazala, da ji za tvoja čustva ni mar, tako da se je res smiselno vprašati, ali je v takem odnosu še vredno vztrajati. Starši in učitelji od vaju s sošolko ne morejo zahtevati, da ostaneta prijateljici, lahko pa zahtevajo, da sta drug do druge medsebojno spoštljivi.

Dejanje tvoje sošolke težko označimo za medvrstniško nasilje brez dodatnega konteksta. Dobro se je vprašati, ali je sošolka fanta poljubila iz škodoželjnosti, torej predvsem z namenom, da bi škodila tebi. To najbolje ve le tvoja sošolka. Če je fanta poljubila, ker ji je všeč tako kot tebi (torej jo vodi predvsem to, da bi želela biti s svojo simpatijo in ne škoditi tebi) in si ga je hotela prisvojiti kljub temu, da je všeč tebi, je to dejanje zagotovo nesramno, vodi v konflikt in lahko prekine prijateljstvo, vendar pa ne pomeni, da predstavlja medvrstniško nasilje. Razlika med konfliktom in medvrstniškim nasiljem je tudi v tem, da obstaja razlika v moči – nasilnež ima običajno večjo fizično ali socialno moč (t. j. večjo priljubljenost, večji vpliv na vrstnike) kot žrtev. Zadnji pogoj, da neko vedenje označimo za medvrstniško nasilje je, da se le-to ponavlja. V primeru odnosnega nasilja, ki je najbolj značilno za dekleta, je žrtev deležna ponavljajočega se obrekovanja, zasmehovanja itd. zaradi katerega pogosto izgubi prijatelje. Razmisli, ali je tako tudi v tvojem primeru – je nesramno vedenje tvoje sošolke namerno in ti škoduje? Se to pogosto dogaja? Je med vama razlika glede priljubljenosti?

Omenjaš tudi eno drugo sošolko, ki je odličnjakinja in obrekuje drugo sošolko, ki ima učne težave. Svoje nasilje opravičuje s tem, da je sošolka slabo vzgojena in lena, zaradi česar si lahko do nje dovoli biti nesramna in nespoštljiva. Sošolka, ki izvaja nasilje, pa ima prijateljico, ki se z nasiljem ne strinja, vendar nič ne naredi. Po tvojem mnenju je to zato, ker se ji zdi, da to ni njena stvar in njena odgovornost, da bo reševala druge ljudi.

Sprašuješ, ali je to primer medvrstniškega nasilja. Spet je vse odvisno od konteksta, o katerem pa boš več vedela ti. Sliši se, da nadarjena sošolka pogosto namerno obrekuje drugo sošolko. Vedenje je torej namerno in se pogosto dogaja, kar je značilno za medvrstniško nasilje. Kot zadnje pa se je potrebno vprašati, ali med sošolkama obstaja neravnovesje v moči – je nadarjena sošolka bolj popularna, ima več prijateljev, medtem ko je druga pogosto sama, brez prijateljev, ki bi jo podprli, da bi se lahko branila? Potem lahko govorimo o medvrstniškem nasilju, pri čemer je dobro, da si  pogumna in poskušaš to zaupati kakšnemu odraslemu.

Izogibanje odgovornosti češ »To že ni moja stvar« ali pa prelaganje odgovornosti v smislu »Sej bo že nekdo drug, to ni moje delo« nasilje zgolj podaljšuje in daje izgled, kot da se vsi v razredu s tem nasiljem tudi strinjajo. Medvrstniško nasilje vpliva na vse učence v razredu, tudi na tiste, ki v njem niso neposredno udeleženi. Vpliva na to, kako varno in sprejeto se počutiš v razredu, ali si lahko takšen kot si (npr. se moraš obnašati na drugačen način, družiti s kom drugim, da ne postaneš žrtev). Opravičevati to, da ne pomagaš preprečiti nasilja, ker se te ne tiče oz. ne vpliva nate, tako enostavno ni dober izgovor.

Praviš, da učitelji in svetovalni delavci vedo, kaj se dogaja, pa nič ne ukrenejo. Kot omenjeno že prej, je dosti povezano z njihovimi prepričanji, da je nasilje nekaj normalnega, da gradi osebnost ter da lahko učenci med sabo zgladijo konflikte. Vse to vsekakor ne drži, medvrstniško nasilje je sicer pogosto, vendar ni del normalnega odraščanja. Žrtvi in vsem ostalim vključenim v nasilje lahko pusti dolgoročne negativne posledice, učenci pa običajno še niso dovolj zreli, da bi lahko sami razrešili konflikte in pri tem potrebujejo pomoč odraslega. To je predvsem povezano s pomanjkljivo osveščenostjo staršev, učiteljev in svetovalnih delavcev glede medvrstniškega nasilja, ki pa ga poskušajo nasloviti številna gradiva različnih institucij, ki jih lahko najdeš na spletu.

Upam, da ti moj odgovor kako pomaga.

Lepo bodi,

Ana Lampret, mag. psihologije

Odgovor svetovalke:

Pozdravljena,

Vzdrževati prijateljstvo zgolj iz koristoljubja je lahko nepravično tako do tebe kot do tvoje (bivše) prijateljice. Vso pravico imaš prekiniti odnos s prijateljico, če si mnenja, da ji zaradi tega, kar je storila, ne moraš več zaupati. V primeru, da s prijateljstvom prekineta, pa ima ona prav tako vso pravico, da ti zapiskov ne posoja več. Ni lepo, a prijateljstvo zahteva obojestranski odnos in ob prekinitvi obe osebi nekaj izgubita. Vsekakor pa je pomembneje, da se v družbi svojih prijateljev bolje počutiš, kot pa to, da boš v primeru odsotnosti imela priskrbljene zapiske.

Na vprašanje zakaj je prijateljica postavila fanta in ne tebe na prvo mesto je težko odgovoriti. Vsekakor dolgotrajnega prijateljstva ne bi smel prekiniti prihod osebe, ki nam je všeč, a nas v trenutku pogosto prevzamejo čustva in namesto prijatelja ali prijateljice izberemo simpatijo. To lahko vodi v neljube situacije, ko se oseba ob začetku zveze ali v obdobju spoznavanja simpatije odtuji od svojih prijateljev in jih posledično tudi izgubi. Dobro je, da sama prepoznavaš ta problem, saj ga boš v prihodnje lahko lažje naslovila in tudi rešila, brez dodatnih negativnih posledic.

Omenila si, da se na rojstnodnevnih zabavah pogosto igra igre, ki vključujejo poljubljanje, osebe, ki pri tem ne želijo sodelovati, pa so izločene. Sprašuješ se, ali to predstavlja obliko socialnega izločanja. V najstništvu smo pogosto deležni pritiskov s strani vrstnikov, saj nam je sprejetost z njihove strani zelo pomembna, zato imajo na nas velik vpliv. Osebe, ki so bolj popularne in imajo zaradi tega večjo moč nad ostalimi to pogosto izkoristijo, da vplivajo na vedenje ostalih in na njih izvajajo pritisk. V takšnih trenutkih je težko ostati zvest sebi in ne podleči potrebi po sprejetosti. To, da skupina posameznike sili v nekaj, kar ne želijo početi, vsekakor ni prav, vendar pa se žal pogosto dogaja. Tisti, nad katerimi se pritisk izvaja pa vseeno niso popolnoma nemočni, saj imajo možnost umakniti se iz take družbe. Če pri tem ne želiš sodelovati lahko to skupino vedno zapustiš in si poiščeš družbo, ki te ne sili v nekaj, česar si sama ne želiš. Vsekakor pa je to lažje reči, kot pa dejansko narediti. Problem je, če zavrnitev sodelovanja pri tem zate pomeni izključitev iz celotne družbe. Če je temu tako, potem ti svetujem, da se poskušaš pogovoriti s kom od svojih vrstnikov, ki mu lahko zaupaš. Morda boš ugotovila, da tudi drugim to ni najbolj prijetno in se boš tako lažje uprla temu pritisku. Če te možnosti nimaš, pa ti svetujem, da se obrneš na starše, učiteljico ali svetovalno delavko.

Omenila si, da je nadarjenost v vašem razredu videna kot statusni simbol ter da so nekateri tvoji sošolci prepričanja, da se nadarjeni in nenadarjeni učenci med sabo nebi smeli družiti. Razumljivo je, da se v takšnem okolju počutiš pod pritiskom, da bi pridobila status nadarjenega učenca.

Različne študije dokazujejo, da uspešnost posameznika v življenju ne določa njegova nadarjenost pač pa njegov trud. Nadarjenost v osnovni šoli ne zagotavlja uspeha v odraslosti. Večina ljudi, ki je v šoli prepoznanih kot nadarjenih, je kasneje v življenju po uspešnosti enakih nenadarjenim. Učencem lahko to, da so označeni za nadarjene tudi škodi, saj se jih pogosto hvali zgolj za njihove dosežke, nikoli pa ne za trud, ki je bil vanj vložen. Ko odrastejo, se taki učenci pogosto bojijo neuspeha, prav tako pa se jim zdi, da jim more vse v življenju uspeti v prvem poskusu. To lahko vodi v izogibanje neznanim situacijam in strah pred novimi izzivi, zaradi česar niso tako uspešni, kot bi lahko bili.

Nadarjenost učenca se v šoli določi s pomočjo različnih testov ter na podlagi predlogov učiteljev (t. j. učitelji podajo svoje mnenje o tem, kdo je nadarjen). Testi, ki jih uporabljamo za določanje nadarjenosti merijo zgolj zelo ozek obseg posameznikovih sposobnosti. Kako dobro ti bo šlo na teh testih ni samo odvisno od tvoje nadarjenosti, pač pa tudi od drugih dejavnikov npr. od tvoje utrujenosti, živčnosti, ali si v preteklosti že reševala takšne naloge ali pa je to zate prvič ipd. To pomeni, da tudi če nek učenec na testu ne dobi visokega rezultata, to nujno ne pomeni, da ni nadarjen, lahko je samo imel smolo pri reševanju. Učitelji, ki nekatere učence predlagajo kot nadarjene prav tako pogosto ne prepoznajo vseh nadarjenih učencev v svojem razredu – vse je namreč odvisno od tega, ali bodo oni opazili potencial učenca ali ne. Učenci, ki so bolj glasni in pri pouku več sodelujejo bodo verjetneje prepoznani kot nadarjeni, ker jih učitelji enostavno prej opazijo.

Večini učencev, ki so prepoznani kot nadarjeni, gre v šoli precej dobro. To je lahko posledica dobrih osnovnih sposobnosti, ki pa jim zagotovo mora slediti trud, ki ga učenci vložijo v delo za šolo. Tudi najbolj nadarjeni učenec brez vsaj malo vloženega truda v šoli ne bi bil uspešen.

Praviš, da se nadarjeni učenci družijo z nadarjenimi, nenadarjeni pa z nenadarjenimi. Res je, da se običajno družimo s posamezniki, ki so nam v določenih pomembnih značilnostih (npr. vrednotah in prepričanjih) podobni. Možno je, da se nadarjeni družijo med sabo zato, ker imajo skupne vrednote – vsem je pomembna uspešnost v šoli, v učenje vlagajo dosti truda. Ker jim je to tako pomembno, se težko postavijo v kožo nekoga drugega, ki mu odličnost v šoli ni tako pomembna in ima druge prioritete. Kljub temu, da imajo drugačne vrednote, pa si oboji zaslužijo, da se jih spoštuje, zaradi česar nasilno vedenje tvoje sošolke ni opravičljivo.  

Upam, da sem z odgovorom pomagala nasloviti vsaj nekatere od tvojih dilem.

Lepo bodi,

Ana Lampret, mag. psihologije