Relaps

Hej!

Jaz se iskreno opravičujem, ker motim. To je zame kar težka tema. 

Že kar nekaj časa sem v zelo slabem stanju. Verjetno zaradi vsega v preteklosti, kar se mi je dogajalo. Menjala sem ogromno terapevtov in pa psihiatrov. Nekaj časa sem bila na zdravilih, ampak me je izredno motilo, ker sem se počutila kot robot. Ničesar nisem čutila in izgubila sem še kanček čustev, ki sem jih še imela in jih čutila. Zato sem tudi prenehala. Tudi nehala sem hodtiti k terapevtki in psihiatru. Po parih mesecih sem pa zopet poiskala pomoč, saj je bilo pretežko in ničesar iz preteklosti nisem predelala. Ta terapevtka, ki jo imam zdaj pa je super. Dejansko čutim, da ji ni vseeno in da mi želi pomagat. Zato sva se tudi skupaj odločili, da bi šla po pomoč tudi k psihiatru, da bi se vsaj malo stabilizirala in da bi lažje sodelovala pri pogovoru, saj je na trenutke zelo težko in besede kar zmrznejo in nikakor ne morejo ven, čeprav se vidi, da bi zelo rada dala ven. Zato sem tudi 2 tedna nazaj šla na zdravila. Prvi dan sem bruhala, potem pa je bilo okej. Bila sem pomirjena, čez par dni pa sem začela čutit ogromno jeze. Misli so mi začele uhajat v bolj temno območje. Razmišljala sem o tem, da bi bilo veliko lažje, če me samo ne bi več bilo in da bi potem samo nehalo boleti. Pomislila sem, da bi zelo rada bila neka druga oseba, ki ni doživela tega, kar sem jaz in da bi bila lahko končno "normalna" oseba, ne pa tista travmatizirana. Zadnje 3 dni pa je še bolj težko. Enostavno nisem zdržala vseh teh vsiljivih misli in sem po 1 letu relapsala in se porezala. In počutim se še slabše, jezna sem nase in pa stram me je. In zdaj me je zelo strah, ker ne vem, kako naj to povem terapevtki. Ne vem, kako bo odreagirala. Strah me je, da bi prijavila naprej in da bi morala iti na psihiatrijo. Tega pa si ne želim. Sem bila že tam in sem se počutila zelo slabo. Da ne govorim, kako delajo tam s pacienti. Kot da nismo nič vredni.

Mi lahko kako pomagate? Imate kakšen nasvet?

Hvala že v naprej

Pozdravljeni!

Se še enkrat iskreno opravičujem. Hvala vam za odgovor.

Sem nekako uspela govoriti s terapevtko, čeprav me je bilo zelo strah in komaj sem spravila to iz sebe. In zelo mi je odleglo, ko sem videla, da ni jezna in da je razumela mojo stisko. Bova pa poiskali drugo alternativo, da dam ven, ko o stiska prehuda in da ne bom posegla po rezilu. In vem, da bo kar težka pot, ampak vsaj vem, da nisem sama.

Je ogromno sramu, gnusa, krivde, jeze, občutka umazanosti, nesprejetosti in še bi lahko naštevala. Ogromno očitanja s strani družine češ, da sem uničila družino. In praktično sem nevidna, kot da nisem del družine. Kot, da sem jaz kriva za vse.

Sem pa neizmerno hvaležna, da sem vsaj našla terapevtko, ki me vidi in sliši in me ne obsoja za moje napake. Sploh, ko zmrznem. Ko so občutki pretežki in kar ne grejo ven. Kot, da bi se kar naenkrat postavil nek zid pred moja usta. Telo enostavno ne pusti, da bi pel glas iz mene, čeprav si to nenormalno želim i se tudi vidi. In zelo me jezi to.

Želim si, da bi se vseže enkrat nehalo. Da bi nehalo boleti. Da bi lahko šla naprej. Da se ne bi počutila ujete. Da bi lahko bila to kar sem. Da bi bila moča, pogumna, samozavestna in svobodna tudi v realnem življenju. Ne pa samo takrat, ko stojim na odru in pojem. In dam ven čustva.

Verjetno bo kar trajalo še nekaj časa, da bom prišla do te točke. Ampak vsaj vem, da nisem sama in da imam podporo.

Hvala Vam!