Regresivno vedenje

Pozdravljeni!

Imam en problem, ki počasi postaja že precej moteč. Ko sem doma s starši, se velikokrat obnašam kot majhen otrok (npr. govorim kot petletni otrok, trmarim, hočem, da se mama ukvarja z mano). Res mi gre na živce, ker mi je zelo težko nehati s takim vedenjem. Sicer sem imela podobne probleme že prej, ampak zdaj je res tako, da "preklopim" na tako vedenje vsakič, ko sem zraven staršev in mi je malo dolgčas ali pa nimam nič drugega na kaj bi se fokusirala. Za zdaj me to še ne ovira pri opravljanju nekih dejavnosti (če se pogovarjam kaj resnega ali če delam kaj, npr. opravila, potem se lahko brez težav normalno obnašam). Mojim staršem se tako večinoma ne zdi moteče, včasih jim je celo smešno, meni je pa res nerodno. Prej se je tako vedenje pojavljalo samo občasno, ko sem bila v družbi najboljših prijateljev ali staršev, sploh, če mi je bilo v situaciji neprijetno (npr. na obisku pri ljudeh, ki jih nisem poznala, pri zdravniku ...), zdaj je pa to skoraj vsakodnevni pojav in res ne vem, kako naj se neham tako obnašati.

V otroštvu sem sicer bila pogosto pojmovana kot bolj zrela od vrstnikov zaradi česar so se vrstniki pogosto obračali name po nasvet, odrasli pa so včasih imeli previsoka pričakovanja. Ko sem bila v srednji šoli, sva se z mamo pogovarjali o tem in mi je rekla, da se včasih pogovarja z mano in ima občutek, da sem stara deset, včasih pa 30. Na nekem čustvenem in socialnem področju sem precej nezrela in nesposobna, pa tudi nimam veliko izkušenj, ki jih običajno osebe imajo pri moji starosti, ker so bili moji starši precej zaščitniški, sama pa tudi pogosto nisem imela interesa za dejavnosti s katerimi so se ukvarjali moji vrstniki.