Realno

Odgovor svetovalke:

Pozdravljen_a,

Če sem te prav razumela, sprašuješ, ali je v praksi možno, da se klient zaljubi v terapevta in ali je to za terapevtski odnos nekaj dobrega.

Uradnih podatkov o tem, kako pogosto se klient zaljubi v terapevta, ni. Vsekakor pa je možno, da se klient na terapevta naveže do te mere, da se vanj zaljubi. To je dovolj pogosto, da to problematizirajo številni terapevti, tematiko pa zasledimo tudi v številnih knjigah.

V svojem vprašanju enačiš pacientove občutke zaljubljenosti s transferjem, vendar pa je transfer veliko več kot to. Transfer je pojem, ki ga zasledimo predvsem v psihoanalitični psihoterapiji. Opisuje pa pojav, ko klient na terapevta projicira čustva, potrebe in želje, ki jih je v preteklosti občutil v odnosu z osebo, ki mu je bila pomembna. Posledično se v odnosu obnaša na podoben način, kot se je obnašal v odnosu s to pomembno osebo – pogosto rečemo, da je dinamika v terapevtskem odnosu spominjala na dinamiko odnosa, ki jo je klient imel npr. s svojo mamo ali očetom. Transfer je zelo uporaben, saj omogoča, da oseba v odnosu s terapevtom predela odnos, ki ga je v preteklosti imel s svojo mamo, očetom ali katero drugo pomembno osebo. Kar opisuješ, imenujemo predvsem erotični transfer, ki se nanaša na ljubezenska in seksualna občutja, ki jih klient prenese na terapevta.

Včasih so blaga čustva simpatije in naklonjenosti do terapevta dobra, saj lahko vzpodbudijo vzpostavitev zaupnega terapevtskega odnosa. V kolikor pa so čustva zaljubljenosti močna ter vodijo v ljubosumje, pa lahko močno posežejo v odnos in preprečijo obema stranema, da bi vzdrževala ustrezne meje v odnosu. Klient lahko na terapevtovo vztrajanje pri profesionalnem in strokovnem odnosu občuti kot zavrnitev, kar lahko pomembno zamaje terapevtski odnos in celo vodi v njegovo prekinitev.

Upam, da sem odgovorila na tvoje vprašanje.

Lepo bodi,

Ana Lampret, mag. psihologije