razumevanje z družino in prijatelji

Zdravo,

se opravičujemo, ker traja tako dolgo in še nismo poslali odgovora - ga objavimo kar se da hitro!

Lep pozdrav iz uredništva!

Odgovor svetovalke:

Pozdravljena,

najprej bi rada rekla, da podpiram, da si se odločila, da poiščeš pomoč in da si nam pisala. Vidim, da ti je precej težko in to na kar dveh zelo pomembnih področjih.  Upam, da ti bova lahko skupaj malo olajšali situacijo oziroma našli kakšno rešitev.

Praviš, da se že celo življenje počutiš, kot da nimaš pravih prijateljev. Počutiš se osamljeno, v prijateljstvih si velikokrat doživela izdajo. Zaradi vsega tega pričakuješ, da te bodo prijatelji slej ali prej zapustili in imaš občutek, da niso zares tvoji pravi prijatelji. Lahko si predstavljam, kako težko ti je s temi občutki in da hrepeniš po najboljši prijateljici. Iz tvojega zapisa sem razbrala, da je stanje morda vseeno nekoliko boljše, kot je bilo v osnovni šoli? Imam prav? Omenila si, da imaš prijateljice. Mi mogoče lahko poveš malo bolj konkretno in podrobno, kaj pomeni, da nobena ni tista »prava«? Mi lahko tudi poveš nekaj več o tem, kaj se je zgodilo, da imaš izkušnjo, da ti obrnejo hrbet? Se je to zgodilo s prijateljicami, ki jih imaš trenutno ali v preteklosti (morda v osnovni šoli, s kakšno nekdanjo prijateljico)? Včasih se nam lahko zgodi, da nas kakšna izkušnja tako zelo prizadene, da tudi v prihodnjih podobnih dogodkih pričakujemo enak izid. Na primer, če nas kakšna bližnja oseba zanemarja in nas ignorira, lahko pričakujemo, da se bo to zgodilo tudi v drugih odnosih. Neka druga bližnja oseba potem recimo enkrat nima časa za nas in mi to zaradi pretekle izkušnje razumemo kot da ji ni mar (čeprav je res samo zelo časovno zasedena). Je možno, da se kaj takšnega dogaja tudi tebi? Ali bi rekla, da so tudi v tvojih trenutnih prijateljstvih situacije, ko z zagotovostjo veš, da tem osebam ni mar zate? Mogoče mi lahko malo več poveš o konkretnih situacijah, da bova lažje razmišljali naprej.

Zdaj pa k tvojemu problemu z mamo. Kar opisuješ, se sliši res težko in verjamem, da ti je grozno. Še posebej sem se ustavila pri tvoji povedi proti koncu sporočila, da verjetno ni nobene možnosti, da bi še kaj izboljšala. Tu bi ti rada rekla, da je za kvaliteto odnosa med otrokom in staršem v veliko veliko večji meri odgovoren starš. Zdi se mi, kot da poskušaš svoji mami dopovedati, kaj bi od nje potrebovala in da se tudi zelo trudiš, da bi imeli boljšo komunikacijo. Kot opisuješ, pa ona ne poskrbi za svoj del odgovornosti v tem odnosu. Na žalost ni v moči otrok, da bi spremenili svoje starše. Je pa sprejeti to dejstvo zelo zelo boleče. Seveda imaš mamo vseeno rada, saj je tvoja mama. Normalno je, da zaradi njenega vedenja do tebe do nje včasih čutiš intenzivno sovraštvo, hkrati pa jo imaš vseeno rada. Je pa težko zdržati te nasprotujoče si občutke. Mi mogoče lahko poveš malo več o tem, kakšne slabe stvari mama govori o tebi? Praviš, da imaš tudi bratca, do katerega pa se mama obnaša drugače. Verjetno je to zate zelo težko. Kakšen pa je tvoj odnos z bratcem? Nič nisi omenila očeta. Ima on kakšno vlogo v odnosu med tabo in mamo? Zanima me tudi, če o tvojih težavah z mamo ve kakšna odrasla oseba. Si se s kom o tem že uspela pogovoriti? Pomembno se mi zdi, da za to temo najdeš sogovornika, ki ti bo stal ob strani.

Če želiš malo bolj razjasniti situaciji s prijatelji in z mamo, bom vesela tvojega odgovora.

Lep pozdrav

Maruša Grešak, mag. psihologije