Razmislam o stvareh ki se sploh niso zgodile

Odgovor svetovalke:

Živjo!

To, kar opisuješ, se sliši res težko, vendar ne pomeni, da je s tabo karkoli "narobe". 

Če se najprej dotakneva overthinkanja in groznih scenarijev (npr. da si predstavljaš fanta z drugo osebo ali pa celo sebe, da narediš nekaj groznega), ki jih opisuješ. Te misli imenujemo vsiljive misli. To pomeni, da se pojavijo same od sebe, brez da bi jih želela. Zelo pomembno je, da razumeš, da misel ni isto kot realnost in prav tako ni isto kot želja. To pomeni, da če nekaj pomisliš, še ne pomeni, da si taka oseba ali da bi to res zavedno naredila. 

"Problem" pri teh mislih je, da ko se pojavijo, jih začnemo analizirati (npr. zakaj sem to pomislila, kaj to pomeni, ali je to res …) in s tem jih samo še bolj okrepimo. Bolj kot se trudimo, da jih ne bi imeli, bolj se vračajo. Zato je boljši pristop, da si rečemo: »Ok, to je samo misel,« in jo poskusimo pustiti pri miru, brez pretiranega analiziranja in razmišljanja o njej.

Druga stvar, ki si jo opisala, torej poravnanost čevljev, ugašanje luči, občutek, da se bo nekaj slabega zgodilo, če tega ne narediš, pa je zelo  podobna vzorcu, ki ga ima obsesivno-kompulzivna motnja. Prosim imej v mislih, da to ne pomeni, da jo imaš! Za diagnozo bi morala imeti še druge znake, ki bi jih podrobno pogledal strokovnjak, klinični psiholog. Dajem ti zgolj okvir razmišljanja. To pomeni, da se pojavi misel (npr. “če tega ne naredim, bo nekaj narobe”), potem pa narediš neko dejanje (v tvojem primeru poravnaš čevlje, trikrat ugasneš luč), da se malo pomiriš. Težava je, da to deluje samo za kratek čas. Možgani se naučijo, da jim ta dejanja pomagajo, da se umirijo in potem to začnejo zahtevati vedno pogosteje. Tako nastane začaran krog. 

Ker tvoje situacije ne poznam tako natančno, ti lahko pri tem podam nekaj splošnih nasvetov. Kar lahko tukaj pomaga (čeprav je to včasih zelo težko), je to, da včasih zavestno ne narediš tega dejanja. Recimo pustiš čevlje, kot so, ali ugasneš luč samo enkrat. Če je to pretežko, lahko poskusiš tako, da dejanja ne narediš takoj, ampak recimo čez 10 min. Na začetku bo občutek zelo neprijeten, ampak potem začne padati. S tem počasi učiš možgane, da se v resnici ne zgodi nič slabega.

Kar se tiče čustev in jeze ter prehitrega reagiranja. Pri tebi je lahko to odraz tega, da se že soočaš z veliko napetostmi in mislimi. Poleg tega je višja eksplozivnost čustev normalen del razvoja v mladostništvu. Pri nekaterih se lahko kaže bolj izrazito, kot pri drugih, odvisno od različnih dejavnikov. Do neke mere lahko vplivamo na način izražanja naših čustev, pri tem pa je pomembno, da preizkusimo različne tehnike. Več o obvladovanju jeze si lahko prebereš tudi v našem novem priročniku: Za krmilom svoje jeze.

Poleg vsega tega pa ti res svetujem, da se o tem pogovoriš s kakšno osebo, ki ji zaupaš. Morda s fantom, najboljšo prijateljico, starši. Kadar o stvareh spregovorimo na glas, se pogosto zgodi, da jih tudi sami bolje razumemo ali pa od sogovornika dobimo kakšen dober nasvet :) 

Upam, da sem ti z odgovorom pomagala. Če imaš še kakšno vprašanje, se lahko kadarkoli ponovno obrneš na nas.

Želim ti vse dobro!

Urška Bizjak, mag. prof. pedagogike in dipl. sociologinja