Različni problemi

Odgovor svetovalke:

Lepo pozdravljena!

Veseli me, da si svoj zapis objavila na naši svetovalnici. Morda je to zahtevalo nekaj poguma in za to te pohvalim.

Praviš, da imaš v šoli lepe ocene in upam, da si na svoj uspeh ponosna. Želim ti, da tudi vnaprej vztrajaš po tej poti in se veseliš svojih uspehov. Omenjaš, da se v razredu sicer nisi najbolje ujela. Verjamem, da ti je zaradi tega težko in morda čutiš občutke žalosti, razočaranja, jeze, osamljenosti ali kaj podobnega. Vse to so seveda normalni občutki, kadar se ne počutimo sprejete, a si tega želimo. Ni pa nujno, da je že vse izgubljeno. Svetujem ti, da ne obupaš, ampak poskusi biti proaktivna. Stopi v stik s sošolcem ali sošolko, ki se ti zdi prijeten/a. Poskusi navezati stik z vrstniki, ob katerih se počutiš dobro. Omenjaš, da si s prijatelji imela spor. Si prepričana, da so stvari nepopravljive? Lahko najdete kompromis? Si morda kdaj razmišljala v tej smeri? Če želiš, mi lahko napišeš kaj več o tem.

Na koncu svojega sporočila omenjaš, da staršem ne moreš zaupati, ker imaš občutek, da se bodo nate razjezili. Reakcije drugih težko povsem natančno predvidimo vnaprej. Obstaja možnost, da bi bila njuna reakcija povsem drugačna, kot pričakuješ. Si morda razmišljala o tem, da bi se staršem vseeno poskusila zaupati glede svojih stisk? Poleg tega pa te spodbujam, da razmisliš, ali je morda v tvojem življenju še kakšna oseba, ki bi ji lahko zaupala. To je lahko vrstnik/vrstnica, oseba, ki je zaposlena na tvoji šoli, šolska svetovalna služba… Stisko lažje prebrodimo, kadar čutimo podporo drugih oseb, smo pa nenazadnje tukaj zate tudi svetovalci naše spletne strani, ki z veseljem pomagamo po svojih močeh. Zato bom vesela, če se javiš še kdaj!

Praviš, da si se zaradi negativnih občutkov, ki si jih doživljala, rezala, poleg tega pa imaš tudi samomorilne misli. Skrbi te, da bi se spet začela rezati. Verjamem, da so neprijetni občutki lahko velik izziv, a ti vseeno svetujem, da svoja negativna čustva poskušaš enostavno samo sprejeti, kadar se pojavijo. Za pomiritev pa poskusi kakšno bolj konstruktivno dejavnost, namesto rezanja. To je lahko pogovor z bližnjo osebo, sprehod v naravi, športna aktivnost, ustvarjanje (risanje, delo z glino…), branje knjige, kuhanje ali peka, ogled ljubega filma ali serije, skratka nekaj, kar te pomiri in v čemer uživaš. Usmerjam te tudi, da raziščeš različne sprostitvene tehnike (npr. tehnike dihanja), ki pomirijo um in telo. Ponosna bom nate, če boš poskusila kaj izmed naštetega!

Verjetno se strinjava, da si ljudje v težkem obdobju, ko doživljamo takšne in drugačne stiske, zastavljamo nekatera temeljna vprašanja o življenju in o sebi. Veš, prav vsakemu se lahko zgodi, da pride v obdobje, ko je nekoliko več izzivov in ovir. A naj ti povem, da imaš v sebi moč, da tudi to lahko premagaš. Poleg tvoje moči pa je tukaj še po-moč. Ne boj se poiskati pomoči, ko se srečuješ s svojimi stiskami. Prvi korak si zagotovo že naredila s svojim zapisom tukaj. Na tej povezavi pa lahko najdeš možne vire pomoči mladim v stiski. Ne bi bilo slabo, če se obrneš na njih. Predvsem pa si poglej, kam lahko pokličeš in kam lahko greš, če boš kdaj na točki, ko boš mislila, da ni vredno (pod naslovom 'Kadar je stiska zelo huda, se obrni na'). Takrat, prosim te, poišči pomoč!

 

Ni mi vseeno zate, zato se ob priliki še kaj javi. Vse dobro ti želim!

 

Lea Prinčič, mag. psihologije

Odgovor svetovalke:

Draga punca,

zelo sem vesela, da si se spet javila. Nič hudega, če nisi prej odpisala. Razmišljala sem o tebi in kako ti gre in zdaj sem ti hvaležna, da si nam ponovno pisala.

Praviš, da nisi najbolje. Žal mi je, da doživljaš neprijetne občutke in verjamem, da ti vzame veliko moči, da se spopadaš z njimi. Praviš, da svoje sporočilo pišeš v solzah, a da to ni pomembno. Rada bi ti povedala, da se meni vsekakor zdi pomembno. Ni mi vseeno zate, zato ti želim pomagati. Morda skupaj vsaj malo premagava tvojo stisko.

Praviš, da staršem ne upaš povedati za svoje občutke. Strah te je. Verjamem, da ti je težko. A vseeno te spodbujam, da razmisliš, ali v teh dneh lahko najdeš kakšno drugo osebo, ki bi ji lahko zaupala. To je lahko vrstnik ali vrstnica, učitelj/ica, šolska svetovalna služba, družinski člani... Na koga bi se bilo najlažje obrniti? Zelo pogosto nam je vsaj malo lažje, če izpovemo svoje občutke in misli nekomu drugemu. Razmisli in poskusi. Lažje ti bo.

Omenjaš, da je v teh dneh zate veliko sprememb. Začela se je šola, poučevali vas bodo novi profesorji, imela boš novega voznika avtobusa. Verjamem ti, ko praviš, da si ne želiš toliko sprememb v kratkem času in da si v teh dneh morda še nekoliko bolj napeta. Zanima me, ali si že kaj razmišljala, kako si lahko olajšaš to situacijo? Si morda lahko popoldne vzameš nekaj časa samo zase in počneš nekaj, v čemer res uživaš? Si morda poizkusila kakšno izmed dejavnosti, ki sem ti jo predlagala v svojem prejšnjem sporočilu? Sprašujem se, kaj je tisto, kar ti zares poboža dušo in te spravi v dobro voljo. Dovoli si nekaj prijetnih trenutkov zase. Ponovno pa te usmerjam tudi na kakšnega vrstnika ali vrstnico, ki ti lahko olajša začetek novega šolskega leta.  

Žal mi je, da se včasih počutiš obupano, nemočno. Slišim te v tvoji stiski. Hudo mi je, ko praviš, da si ne želiš več živeti. Te smem vprašati, kako pogosto imaš te misli? Kdaj se najpogosteje pojavljajo? Je morda zdaj, ko se je začela šola, kaj bolje? Praviš, da ne veš, kaj ti daje upanje, a jaz sem vsekakor vesela, da upanje še imaš. Vsako stisko lahko prebrodimo, res pa je, da si moramo pogosto dovoliti pomagati. Vidim, da si ti to dovoliš, saj si se obrnila na našo svetovalnico, kar pomeni, da kličeš na pomoč. A spodbujam te, da narediva še korak dlje. Zelo bom ponosna nate, če boš razmislila o strokovni pomoči v živo. Možnosti sem ti predstavila že v prejšnjem sporočilu, a te tukaj usmerjam, da jih ponovno pregledaš. Če pa se ti zazdi, da si se znašla v brezizhodnem položaju, prosim pokliči na eno izmed navedenih številk. Dovoli si pomagati, nekoč boš za to hvaležna.  

Povabim te, da skupaj razmisliva, kaj bi bil lahko prvi korak. Kaj bi bilo najlažje, morda najbolj prijetno? Se zaupati staršem? Kakšni prijateljici? Stopiti do učiteljice ali šolske svetovalne službe? Morda poiskati strokovno pomoč psihologa ali psihiatra? Vem, da vse to zahteva več poguma kot zapis na svetovalnici, a vseeno poskusi iti še korak dlje. Vem, da imaš v sebi to moč. Če bi želela, da ti v zvezi s tem še kako pomagamo, pa seveda sporoči.

Draga punca, res mi ni vseeno zate. Si v mojih mislih. Razmisli o mojih predlogih. Neizmerno ti bom hvaležna, če se še kaj oglasiš.

Lea Prinčič, mag. psihologije