Razdvojena

Odgovor svetovalke:

Ivi, pozdravljena,

iskrena hvala za tvoje pisanje. Čeprav si napisala zelo malo, sem začutila, da ti je težko in da se ti poraja veliko vprašanj.

Nekatere stvari si povzela na kratko, zato upam, da sem te prav razumela. Napisala ti bom kar nekaj dodatnih vprašanj in vesela bom, če mi odgovoriš.

Napisala si, da včasih ješ, včasih pa se stradaš. Na koncu si napisala, da si »debela« oseba, v začetnem delu pa se sprašuješ, ali moraš shujšati. Iz vsega napisanega je razbrati, da veliko razmišljaš o svojem načinu prehranjevanja in se primerjaš z drugimi, kar pri tebi vodi v stisko. Zaskrbelo me je, ko si napisala, da se včasih tudi stradaš. Kaj točno misliš s tem? Kako dolgo ne ješ?

Si morda o svojih dilemah že spregovorila s kakšno odraslo osebo? Spodbujam te, da razmisliš, komu bi se lahko zaupala. So to starši, morda šolska svetovalna delavka?

V kolikor meniš, da se o svojem doživljanju ne moreš pogovoriti z nikomer bližnjim, ti svetujem, da se obrneš na druge službe strokovne pomoči. Tukaj lahko najdeš več informacij. Napisala si sicer, da si bila en mesec in pol v bolnišnici. Imaš možnost, da se ponovno obrneš nanje in jim zaupaš, kako se počutiš sedaj? So te morda usmerili, da se vključiš še v kakšno obravnavo?

Večkrat omenjaš, da se ne zmoreš odločiti, da si na razpotju. Napisala pa si tudi, da se ti »zmeša«, ko si v družbi vrstnikov. Kaj meniš s tem? Doživljaš intenzivno stisko? Se neprimerno vedeš?

V nadaljevanju te bom usmerila še na nekaj virov, kjer lahko poiščeš več informacij. V priročniku Kaj lahko naredim, da mi bo lažje? lahko prebereš o pogostih stiskah mladostnikov, najdeš pa tudi veliko nasvetov za razbremenitev. Morda pa si prebereš tudi 10 korakov do boljše samopodobe.

Vesela bom, če mi napišeš kaj več.

Prijazen pozdrav in vse dobro,

Lucija Krajnc, mag. psihologije