Rada bi ljubezen<3

Pozdravljeni!

Vem, da bo to najverjetneje zvenelo majčkeno neumno in naivno, ampak sem prebrala tako zelo lepo zgodbo (romantično, kaj pa drugega ;)), da si zdaj res še bolj želim zveze -- so pa možnosti zame (skoraj) nične.

Ampak začnimo kar na začetku (ker mi na tem področju res kaže slabo):

Noben fant me nikoli ne pogleda: Zanje sem nevidna, kot da sploh ne bi obstajala. Smo recimo v krogu in se pogovarjamo, tudi jaz govorim in se trudim biti zanimiva, a me nihče od fantov ne posluša/ne pogleda (zanje so pomembne samo tiste lepe punce). Res čisto nikoli mi ni nihče namenil nobene pozornosti. Seveda me je to spravilo v stisko in sem o tem pobarala svojo starejšo sestro (4 leta več, zanesljiv vir), ki je skomignila in mi rekla, da bo to že enkrat prišlo, morda je pa tako ali tako samo stvar, na katero sem se preveč obesila in v resničnem življenju ni tako pogosto, da bi fantje punce spraševali za telefonske številke ali kaj podobnega. Kvarnik: do tega še vedno ni prišlo, prijateljice pa so fantje že večkrat vprašali za Snapchat -- seveda me to spravlja v slabo voljo in mi govori, da pač nisem tako lepa ter zanimiva kot ostale punce. Nihče noče biti z mano v romantični zvezi (ja, skoraj isto kot prejšnja točka, ampak sem želela, da bi bilo malo lažje berljivo): Čisto nikomur, ki mi je bil kdaj všeč, nisem bila všeč jaz. Kako to vem? Vsi so dobili punce. Vsakokrat, ko smo imeli v osnovni šoli kakšen ples, ni mene nihče povabil. Nekako sem se sprijaznila s tem in naslednjič nisem bila razočarana, delček mene pe je upal, da se bo v srednji šoli to spremenilo -- ni se spremenilo, še vedno sem jaz med tistimi puncami, ki se morajo učiti korake za fanta. V šoli poslušam, s katerim novim fantom se kakšna zdaj pogovarja, veliko jih je že v zvezah, vsaka je že kdaj imela vsaj enega, ki je bil vanjo zaljubljen in jo vabil na zmenke, jaz pa vedno ostanem. Nikoli nimam ničesar za dodati, in ko me vprašajo, če mi je kdo všeč (vam bom izdala, da mi je en sošolec malo (čeprav zadnje čase vedno manj)), si ne upam povedati, ker se bojim, da bi si v svoji glavi mislile "ah, ta pa že nima šans". Zgodbica #1 (samo ena, ampak sem pustila tisti #, ker mi je všeč): Prejšnje šolsko leto sem celo leto sedela z nekim sošolcem, ki se je z mano tudi veliko pogovarjal. Čeprav potrebujem malo več časa, da se mi je z nekom prijetno pogovarjati in se mu lahko 'odprem', je bilo z njim res prijetno govoriti o vsem mogočem in ga poslušati. Neumno sem mislila, da se z mano pogovarja zato, ker sem mu jaz všeč kot sogovornica, ampak se je izkazalo, da se tako pogovarja z vsakomer (+zaljubljen je bil v eno drugo sošolko). Torej letos pa pri enem predmetu spet sedim skupaj z njim, na njegovi levi pa je ena druga sošolka (H) in on se VES ČAS pogovarja samo z njo (sem mu nekajkrat kaj rekla, poskusila navezati pogovor, pa se je takoj spet začel pogovarjati s H). Niti ne vem, zakaj sem tole sploh vključila, ampak je še en dokaz, da sem nezanimiva. Zdi se mi, da nekatere stvari zamujam in jih ne bom nikoli izkusila: Vsi si pridobivajo neke izkušnje, medtem ko jaz sedim doma. Saj vem, da je še kar nekaj najstnikov/mladostnikov, ki so kot jaz tudi še brez izkušenj, in ne govorim, da bi si želela nevemčesa, vendar bi kakšen poljubček ali držanje za roke že bila dobrodošla. Na šolskim hodnikih vidim ogromno parčkov, ki se poljubljajo/objemajo/držijo za roke ... Tudi jaz si želim te nerodne mladostne ljubezni, ko oba še odkrivata sama sebe in spoznavata, kaj jima je všeč, prijetno, a se bojim, da do tega ne bo nikoli prišlo, ker bom fantom še naprej tako nezanimiva, kot sem jim bila do zdaj, potem bo pa že prepozno. Ko si odrasel, je pa tako ali tako večina ljudi imela več partnerjev (je biti odrasel in popolnoma neizkušen nekaj, kar drugega odvrne od tebe?). Želim si, da bi name gledali kot na objekt: Se strinjam, da je to izredno slaba stvar in sem jezna za tiste ženske, ki so jih zlorabili, ampak sama si pa tega do neke mere želim (ne zlorabe!). Rada bi, da bi hodila po ulici in bi se moški obračali za menoj, da bi mi žvižgali, vrgli tu pa tam kakšen komentar ... Rada bi bila zaželjena, še posebej zaželjena na tak način, da bi vedela, da me hočejo ... Nikoli nisem bila ena tistih punc v šoli, ki veljajo za privlačne in jih fantje radi gledajo. Tudi če bi se kot one oblekla v razkrivajoče obleke, mi ne bi nič pomagalo, ker imam tako slabo postavo (ozki boki, praktično brez pasu, nobenih šokantnih oblin -- daleč stran od lepotnih idealov in tega, kar hočejo moški) pa še velikokrat so mi rekli, da izgledam mlajša, kot sem (zato me imajo vse ostale punce vedno za nekega otroka; tudi če so mlajše od mene, se obnašajo tako, jaz pa se ne znam postaviti zase in jim pustim). Nisem nobena konkurenca, ker sem samo 'majhen otrok'. Ne počutim se vredna biti ženska: Vedno, ko kdo reče 'mi ženske' ali pa, da je nekaj taka 'girl's thing', me kar malo zaskeli, ker vem, da nisem taka ženska kot one. One vedo, kako očarati fante, znajo se urediti, vedejo se ženstveno itd., jaz sem pa samo izgubljena. Ne nosim ličil, nimam ljubkih oblačil in nimam niti najmanjšega pojma, kako se urediti (zato se nikoli ne potrudim, da ne bi ostali videli mojih neuspelih poskusov in se posmehovali med sabo). Poleg tega mi doma vsi govorijo, da sem houdre, da se premikam kot tanker, sem lena, da si me ne bi mogli predstavljati v oblekici ... Vse to me še dodatno boli in se zato res ne počutim kot ženska, ki bi jo moški želeli. Sem tudi (poleg očeta seveda) največji član naše družine (ne po višini, pač pa po teži -- je zdrava) in mami to rada poudari, velikokrat omeni, da je npr. kakšno živilo dobro za hujšanje, nakar ji jaz rečem, da mi ni treba shujšati, ona se pa takoj brani, da tega ni mislila (vendar sem prepričana, da je, ker zakaj bi drugače to omenila?). Zdajle decembra sem zbolela in nisem jedla ničesar, razen čaja in prepečenca nekaj dni, zato mi je obraz seveda malo uplahnil. Nihče si ne želi zboleti, ampak ona mi je rekla, da je "tudi bolezen fina -- nekajkrat bruhaš in potem shujšaš!". Ko mi je to rekla, so mi prav solze stopile v oči (čeprav je to mislila kot dobro stvar), ker ne razumem, zakaj bi si jaz zdaj morala želeti zboleti, tisti komentar z bruhanjem je bil pa popolnoma neumesten. (Ima pa mami NOM, morda to še kaj dodatno pojasni.)

Tako, tole je konec naštevanja (se pa lahko zdaj vrnem nazaj k tisti zgodbi, ki sem jo prebrala! :)). Res si želim samo lepe romantične zveze. V tisti zgodbi sta se imela oba tako rada, dopolnjevala sta drug drugega kot koščka sestavljanke, se spoštovala (in spoštovala tudi stvari/hobije, ki so drugemu všeč), v odnosu sta se trudila oba ... Res je bilo tako ljubko branje in tega si nekoč želim zase (pa še za vse druge na tem širnem svetu ;)), ampak vem, da je vedno nek odstotek ljudi, ki umrejo sami, in se bojim, da bom to jaz, ker mi kaže tako slabo.

Sem pa tudi oseba s slabo samopodobo, zato bi bili dobrodošli še kakšni nasveti v tej smeri, da se lahko v polnosti sprejmem (ker res ne vem, kako naj imam rada tiste slabe in "houdraste" dele sebe). Da bom imela res rada sebe, preden me bo (upam) imel rad kdo drug.

Hvala, da ste si vzeli čas za branje, pa lep dan vam želim!

Omg, točno moj tip človeka. To kar si napisala dobesedno odraža tudi mojo zgodbo.

Skratka tudi po 4 letih se nič ni spremenilo, vendar je moje mnenje, da moraš včasih vzeti življenje v svoje roke, ignorirati (četudi dobronamerne) komentarje drugih ter enostavno včasih iti z glavo skozi zid.

To pač je čar odraščanja. :)

Hvala vam za lepe odgovore!

Vse dobro v novem letu!