rabm neki nwm pa se tocn kaj prcakujm zj od vas nwm lp

Odgovor svetovalke:

Pozdravljena,

žal mi je, da si šla skozi tako težko preizkušnjo in upam, da si se v tem času uspela zaupati kakšni odrasli osebi, ki ti je blizu in ki ti lahko stoji ob strani. Dejstvo je, da boš za lažje spopadanje z zlorabo rabila tudi strokovno pomoč, tako da bi ti predlagala, da se obrneš tudi na svojega osebnega zdravnika/pediatra in/ali psihologa!

Kar se tiče ginekološkega dela, sicer iz tvojega pisma zelo težko razberem, kaj je glavna teža- če prav razumem, je to nesimetrično zunanje spolovilo oz. sramne ustnice. Glede tega ne skrbi- nobena ženska ni čisto simetrična, pornografski filmi pa tako in tako lahko izkrivljajo dejansko podobo spolnosti. Veseli me, da si bila o vsem pripravljena spregovoriti s svojim fantom in da te pri vsem podpira. Predlagam, da s spolnimi odnosi ne hitita, saj je zanje še čas. Morda prej obiščeš še najbližjega ginekologa, ki bo tvoje spolovilo lahko tudi pregledal in prepričana sem, da ne bo pri pregledu (glede na tvoj opis) odkritega nič nenavadnega.

Srečno in lep pozdrav.

Tinkara Srnovršnik, dr. med., specialistka ginekologije in porodništva

Odgovor svetovalke:

Pozdravljena!

Iz tvoje zgodbe je razbrati, da si v preteklosti že res veliko pretrpela, žal mi je da si doživljala kaj takšnega. Nihče, sploh pa ne otrok, ne bi smel doživljati česa takega.

Zdi se mi, da bi bilo za tvoje duševno zdravje in počutje nasploh dobro, da o tem govoriš in se pogovoriš tudi o aktualnih skrbeh in zasvojenosti od trave. Si kdaj obiskovala psihologa/kliničnega psihologa? Če ne, bi ti priporočala, da greš do osebnega zdravnika po napotnico zanj in se naročiš v najbližji zdravstveni ustanovi. Bi ti bilo to sprejemljivo? Glede pornografskih filmov, tam je marsikaj predstavljeno na zelo nerealen način in nam lahko močno zabriše sliko realnosti (spolnih odnosov, videza...), kar pa seveda lahko negativno vpliva na našo telesno samopodobo in naše počutje. 

Če smo ti lahko še kako v pomoč pa se prosim javi, 

lep pozdrav,

Tina Rzeničnik Uršič, mag. psihologije

Odgovor svetovalke:

Pozdravljena še enkrat.

Koliko o naši preteklosti povemo partnerju je načeloma čisto odvisno od vsakega posameznika, nekako splošno "pravilo" pa je, da toliko, kolikor se nam zdi, da mu moramo in lahko - torej kakšno zaupanje imamo vanj. Če meniš, da bo to kakorkoli vplivalo na vajin odnos bi bilo dobro, da mu zaupaš čim več, a definitivno ne prehitro, saj moramo za takšne podrobnosti in težke stvari, ki so se nam zgodile v življenju pridobiti zaupanje v novega partnerja, da smo prepričani, da bo s temi informacijami ravnal v dobro nam in ne slučajno kdaj proti nam oziroma na našo škodo. Mladostniki nekatere informacije, ki jih prejmete še težje nekako umestite v večji kontekst, zato bi ti svetovala, da vsekakor bodi previdna kaj se boš odločila deliti z njim in kaj boš še nekaj časa obdržala zase.

Lep pozdrav,

Tina Rzeničnik Uršič, mag. psihologije