Vprašanje:
Rabim pomoč jaz ali drugi?
Tema: Čustva, Komunikacija, Nasilje, Odnosi v družini
-
Ra
Rabim pomoč jaz ali drugi
Rabim pomoč jaz ali drugi
Objavljeno: 18 avg. 2022 19:05
Spoštovani!
Sem ravno pred študijem. Moja starša sta se ločila pred približno šestimi leti, ko sem bila v osnovni šoli (zaradi družinskega nasilja in zasvojenosti z alkoholom). Moj oče se je le nekaj let po ločitvi znova poročil in ima sedaj še večje težave z alkoholom kot prej. Njegova poroka me je zelo prizadelo, zaradi tega ker sta se starša ločila ravno zaradi mene, ker sem ga jaz prijavila na policiji (družinsko nasilje). Moja mati je začela uporabljati antidepresive malo po ločitvi. Pred tremi leti je spoznala partnerja s katerim sta se videvala za vikende, pri njemu. Težko mi ga je bilo sprejeti, ravno zaradi tega ker sva z mamo zelo navezani, ker sva se skozi celotno ločitev zelo podpirali in sem ji stala ob strani, včasih sem bila svoji mami mama. S tem partnerjem sta se razšla ker ji je bilo vse to prenaporno, še vedno ni prebolela bolečine, ki jo je doživljala v tridesetih letih zakona (fizično in psihično nasilje, varanje in še marsikaj). Takoj za tem, ko še niti ni prekinila s prejšnjim partnerjem je spoznala drugega z iste vasi. Vse skupaj se je stopnjevala do te stopnje, da je začel spati pri nas vsak dan. Moja mater se obnaša kot v puberteti, zraven tega moškega je čisto druga oseba, nihče je ne prepozna več. Ko jo kaj vprašam ali ju prekinem med pogovorom, me kar oba ignorirata kot da me ni. In sedaj je prišlo do tega da je vsak dan pri nas. Niti svoje zasebnosti več nimam. Ne razumeta pa ko jima povem da mi to ne ustreza, saj ju tako hočem, po njunem mnenju, spraviti narazen. On trdi da ga ne sprejmem. Ta mož ima dve hčeri, in z prejšnjo ženo živita v isti hiši, temveč mata ločeno stanovanje. Obe hčeri s fanti živita pri njemu (obe sta odrasli stari nad 20 let). On dela v tujini in je doma le za vikende, sedaj je imel dva meseca dopusta in je bil skoraj vsak dan tukaj, tu je spal, jedel, vse na mamine stroške. Zraven tega še mama financira mojega odraslega brata (33 let), ki služi, ampak ves denar zapravi za vse drugo. Toej bistvo je da me zelo moti, da bi ta mamin nov partner živel z nami. On ji pa govori da ga jaz ne sprejmem in da se on drugače ne gre, da se naj odloči če hoče biti z njim bo tukaj. Njegove hčere pa ignorirajo mojo mamo in potem ga jaz ne sprejmem, če si samo žel normalno živeti v moji hiši, kot sem do zdaj. Vsak dan se z mamo kregavi zaradi njega. Na koncu bom ostala brez doma ker je noro zaljubljena, kot v puberteti. Ne vem kako je tako težko razumeti, da ga nočem vsak dan gledati tukaj. Sedaj pa ko bom šla študirat, bo tukaj le za vikende, enako kot jaz, ker ga čez teden ni doma. Kaj naj naredim? Kako ne razume tega? Niti njegove hčere ne bi gledale moje mame vsak dan tam. Psihično več ne zmorem teh vsakodnevnih pogajanj.
-
Uredništvo
Marjetka Gojkošek
Objavljeno: 21 avg. 2022 17:28
Odgovor svetovalke:
Lepo pozdravljena.
Hvala, da si se obrnila na nas in nam zaupala svojo stisko. Žal mi je, da so razmere doma težke in da se počutiš neslišano ter neupoštevano.
Najprej bi ti rada rekla, da se starša nista ločila zaradi tebe, ampak zaradi družinskega nasilja oz. težav, ki sta jih imela v njunem odnosu. Res je, da si nasilje ti prijavila, ampak to ne pomeni, da sta se ločila zaradi tebe; prijava je bila samo kapljica v že zelo razburkano morje. Prav si naredila, saj je nasilje vedno nesprejemljivo in mora biti prijavljeno, je pa težko, ko so v to vlogo postavljeni ravno otroci.
Verjamem, da sta te očetova poroka in mamino partnerstvo prizadela, saj starši potem v njihovo življenje privedejo še druge ljudi, za svoje otroke pa imajo nekateri vse manj časa. To boli in velikokrat se otroci počutijo odrinjeni na stran, hkrati pa neupoštevani, ko želijo dobiti del svojega starega življenja nazaj (ljubezen, pozornost, čas, mir, svoj dom).
Slišim te, ko pišeš o vedenju svoje mame, žal pa ona sama sprejema odločitve zase – financiranje brata, pubertetniška zaljubljenost, partnerjevi hčerki iz prejšnjega zakona in tako naprej. Čeprav verjamem, da je vse to zelo težko gledati, je žal tako, da tega ne boš mogla spremeniti, to lahko spremenijo samo tisti, ki so v to neposredno vpleteni, se pravi mama in njen partner. Tvoje pripovedovanje govori o očitnih nesporazumih in dvojnih merilih (ti bi morala sprejeti, da je partner vedno pri vas, njegovi hčerki pa tvoje mame ne), vseeno pa je žal tako, da tu ne boš mogla kaj dosti vplivati na to. Edino, na kar lahko vplivaš, je svoj odziv na to, kar se dogaja. Torej, kako se boš ti s tem soočala in kako boš dopustila, da to vpliva nate.
V tvojem primeru vse skupaj izgleda nekako takole: ti si upravičeno želiš, da bi mama razumela, da rabiš svoj mir in svoj dom, da njen partner ne bi preživel toliko časa pri vas. Mama tega žal ne sliši in tako se kar naprej prepirata. Ker mama ne razume tvojega pogleda na situacijo, ti predlagam, da ti pogledaš, kako bi lahko spremenila svoj odziv na to težavo. Če se odzivaš s frustracijo, jezo, s tem, da ji govoriš, kar ji, s tem žal dosežeš samo konflikt, ki mu ni konca, na koncu pa si izmozgana in ne zmoreš več. Kaj pa če bi se poskusila tega lotiti kako drugače? Recimo tako, da bi dneve, ko je on pri vas, preživljala kje drugje, ali čim manj v njegovi bližini? Če ne bi vsak vikend prišla domov? Če bi si za vikend poiskala kakšno delo, si s kakšno prijateljico najela sobo ali stanovanje, se osamosvojila (po svojih najboljših močeh) in vikende preživljala tam, domov pa hodila samo na obiske? Zavedam se, da je to zelo velika sprememba zate in da se počutiš, da ne bi smela ti biti tista, ki mora uvesti vse te velike korake v svoje življenje, ampak dokler te mama zaradi različnih razlogov ne sliši ali ne upošteva, je edino, kar lahko storiš to, da vzameš svoje življenje v svoje roke, saj si polnoletna. To ne pomeni, da odrežeš svojo družino, ta bo namreč vedno pomembna in pomembno je, da z njimi še naprej poskusiš imeti karseda dober odnos. To tudi ne pomeni, da se moraš odpovedati svojemu domu. Vseeno pa lahko morda začneš razmišljati o svojih možnostih glede osamosvojitve, saj boš sicer še naprej psihično popolnoma na tleh, nemočna in jezna ter razočarana. Svojo energijo raje usmeri v izboljšanje svojega počutja in početja stvari, ki ti bodo prinesle olajšanje, veselje do življenja, fokus na to, kaj lahko narediš, da bo tvoje življenje spet imelo smisel. Zavedam se, da ne poznam tvoje finančne situacije, da bi vedela, ali lahko sploh najameš sobo, vseeno pa ti predlagam, da začneš razmišljati o tem, kako bi se vsaj občasno umaknila iz situacije, ki te tako muči, ker je zaenkrat ne moreš spremeniti. Če je samostojnost zaenkrat neizvedljiva, a morda obstajajo kakšni hobiji ali druge stvari, ki jih rada počneš, da bi lahko med vikendi manj časa preživela doma? Poskusi malo razmisliti, kaj bi lahko naredila, da si vse skupaj olajšaš, če ne gre drugače. Kaj praviš na to?
Upam, da ti je vse skupaj vsaj malo v pomoč, bi pa prav rada slišala, da se še javiš in poveš, kaj misliš o vsem tem.
Želim ti vse dobro, pa srečno!
Marjetka Gojkošek, mag. psihologije
Citiraj
Za lajkanje se prijavite ali ustvarite račun TUKAJ.
-
Anonimno
Zagotavljamo ti anonimnost, zato lahko brez skrbi zastaviš vprašanje. Tvojih osebnih podatkov ne objavljamo javno.
-
Brezplačno
Nič ne stane! Na tvoja vprašanja bodo strokovnjaki odgovorili brezplačno.
-
Strokovno
V spletni svetovalnici je na voljo ekipa strokovnjakov, ki jim lahko zaupaš. Med njimi so zdravniki, psihologi in drugi strokovni sodelavci.