Rabim pomoč čimprej

Odgovor svetovalke:

Pozdravljena,

ob tvojem razmišljujočem pisanju vidim, da gre za zelo rahločutno osebo, ki opazuje in dojema dogajanje okoli sebe z globoko empatijo. Omenjaš izgubo osebe, ki ti je veliko pomenila in občutke, ki te v zvezi s to izgubo prevevajo. Ob doživljanju izgube, gre za proces žalovanja, ki poteka v fazah in to kar sedaj čutiš, se bo s časom spreminjalo. Pomembno pa je, da ohraniš v sebi spomin na to osebo, na dogodke povezane z njo. Bolečina in žalost se sčasoma zmanjšata, zlasti potem, ko se z izgubo sprijaznimo. Spomin pa ostane.

Občutek, da storiš premalo v svojem okolju, da ne izkoristiš dovolj svojih zmožnosti, naj ti bo v vzpodbudo, da se takoj aktiviraš. Morda bi lahko postala bolj dejavna v svojem okolju. Saj ni potrebno takoj storiti nekaj velikega. Morda bi bilo za začetek dovolj, da se ozreš okoli sebe ter z nasmehom in prijazno besedo razveseliš nekoga v svojem okolju, ki mu bo to nekaj pomenilo. Storiti dobro delo in tako osrečiti sočloveka je nekaj, česar nikoli ni preveč. Morda boš na ta način tudi bolj občutila božično vzdušje. Kot vidiš sama, živimo v zelo viharnih časih. Opažanje, kako hude stvari se dogajajo po celem svetu, tudi pred našimi vrati, te navdaja s tesnobo. Morda v zvezi s tem ne moremo storiti veliko, a v svojem okolju, v svojem svetu smo mi tisti, ki spreminjamo, ki smo sprememba sama. Kot pravi Nejc Zaplotnik v svoji knjigi Pot:" Kdor išče cilj, bo ostal prazen, ko ga bo dosegel, kdor pa najde pot, bo cilj vedno nosil v sebi."  

Želim ti lepe praznike in vse dobro v življenju.

Jožica Barborič, univ. dipl. psihologinja, specialistka klinične psihologije in realitetna psihoterapevtka