rabim pomoč

Odgovor svetovalca:

Pozdravljena,

najprej bi se ti rada zahvalila, da si zbrala dovolj poguma, da spregovoriš o tako ranljivi temi in zaprosiš za pomoč. Verjamem, da ni lahko govoriti o teh stvareh.

Praviš, da si v preteklosti že imela izkušnje z motnjami hranjenja, ki pa si jo že enkrat uspela uspešno obvladati. Tvoja skrb glede vrnitve v takšno stanje je popolnoma razumljiva, in dober prvi korak je, da si to opazila in si se nekomu zaupala. Anoreksija in druge motnje hranjenja so namreč zahtevne bolezni, ki zahtevajo veliko poguma in truda za premagovanje.

Glede na to, kar si napisala, se zdi, da stresni dogodki in pomanjkanje podpore mame močno vplivajo na tvoje trenutno stanje. Stres lahko pogosto sproži ali poslabša simptome motenj hranjenja.

Tukaj je nekaj predlogov, kako se lahko spopadeš s to situacijo:

Kot si omenila, je šolska svetovalna delavka že opazila določene spremembe in te povabila na pogovor. V svojem zapisu si povedala, da pozna zgodovino tvoje bolezni. Morda bi bila dobra ideja, da se ji zaupaš -glede na to, da pozna tvojo preteklost, in ima s svetovalnim delom že določene izkušnje, te bo znala usmeriti oz. ti pomagati z naslednjimi koraki.

Čeprav si prenehala s terapijami in jemanjem zdravil, ni nič narobe, če ponovno poiščeš strokovno pomoč. Še posebno za motnje hranjenja je značilno, da se lahko simptomi vrnejo. Tvoja terapevtka in psihiatrinja poznata tvojo zgodovino in ti lahko nudita podporo ter strategije za obvladovanje trenutne situacije. Skupaj lahko naredite načrt spopadanja s tvojo boleznijo.

Čeprav si v svojem zapisu dejala, da se ti zdi, da tvoja mama ne razume tvojih težav, pa bi bilo morda koristno poskusiti ponovno in se z njo pogovoriti. Morda bi lahko našla način, kako ji razložiti svoje občutke in stanje na način, ki ga bo lažje razumela. Če se boš ob tem počutila lažje, lahko to narediš tudi ob prisotnosti strokovnjaka (morda šolske svetovalne delavke). Kljub temu, da praviš, da tvoja mama ne verjame v duševne bolezni, si vseeno njen otrok -zagotovo jo skrbi zate in si želi, da bi bila srečna in zdrava.

Podporo lahko poiščeš tudi pri drugih družinskih članih in prijateljih. Včasih je lažje, če veš, da imaš ob sebi ljudi, ki te imajo radi in ti želijo le dobro. V svojem zapisu si omenila, da bi se rada iz tega spravila sama. Razumem tvojo željo po samostojnosti in občutku nadzora nad svojim življenjem. Vendar je pomembno, da veš, da je iskanje pomoči znak moči, ne šibkosti. Ljudje, ki te imajo radi in strokovnjaki, so tu zato, da ti pomagajo na poti okrevanja.

Zdaj, ko se bližajo počitnice, je pomembno, da se čim bolj zaposliš z dejavnostmi, ki ti prinašajo veselje in te napolnijo z pozitivno energijo. Poskušaj preživeti čim več časa s prijateljicami, pojdite na sprehode, organizirajte piknike ali preprosto preživite čas skupaj. Poleg tega delaj na svojih hobijih, najdi čas za stvari, ki te veselijo, bodisi branje, risanje, šport ali kaj drugega, kar te sprošča. Pomembno je, da se ne izoliraš, saj ti lahko druženje pomaga ohranjati pozitiven odnos in ti nudi potrebno podporo.

Ne obupaj. Verjamem, da se morda počutiš nemočno in razočarano, vendar ne pozabi, koliko poguma in moči si že pokazala v preteklosti. Verjamem, da imaš v sebi še vedno to moč in odločnost.

Poišči pomoč, ki jo potrebuješ, bodisi pri terapevtki, psihiatrinji, šolski svetovalni delavki ali bližnjih. Nič ni narobe, če se obrneš na druge za podporo. Verjemi, da lahko premagaš to težko obdobje. Vsak korak, ne glede na to, kako majhen, je en korak bližje temu, da razviješ zdrav odnos s hrano in ponovno najdeš veselje v življenju.

Če potrebuješ nadaljnjo podporo ali imaš še kakšna vprašanja, sem tukaj zate.

Vse dobro,

Lara Pustatičnik, študentka psihologije