Skoči do osrednje vsebine

Vprašanje:

rabim pogovor

Tema: Čustva, Motnje hranjenja, Odnosi s prijatelji in vrstniki, Odnosi v družini, Samopoškodbe, Stres in anksioznost, Telesna samopodoba

  • za

    zala_z

    zala_z

    Objavljeno: 24 feb. 2023 20:31

    Zdravo...Ime mi je Zala in stara sem 15 let. V zadnjem času(1 leto) nisem okej.Pocutim se samo. Nevem komu bi zaupala kaj se dogaja. Strah me je in žalostna sem. Počutim se ko da sem sama čeprav me obdaja veliko ljudi ki me imajo radi. 
    Moji starši so vedno veliko pričakovali od mene in to vem že od prvega razreda osnovne šole. Trudim se kolikor se lahko vendar mi kakšna ocena kdaj tudi spodleti in takrat mi starši rečejo da sem butasta ali pa glupa kar me še bolj užali.Poleg šole imam še glasbeno šolo kar pomeni še veliko obveznosti več. S tem pa pride tudi stres,ki je pri meni pogost.Nazadnje ko sem imela stresno obdobje sem bruhala in nisem mohla jest.Starši so opazili. Imeli smo pogovor vendar sta me dobesedno prisilila da se "skuliram" in šla naprej. Zdaj o tem ne spregovorimo niti besede več tudi če se mi to še kdaj zgodi.Počutim se kot da se jima ne da ubadat z mojim sranjem ker imaza svojega dosti.Poleg stresa me vsak dan spremljajo motnje hranjena oz ne ravno motnje hranjenja ampak body dysmorphia.Konstantno se pocutim debelo kar koli oblecem. 24/7 se gledam v ogledalo kako zgleda moje telo. Včasih preskočim tudi kakšen obrok.Skoraj vsako noč jokam ker si želim da bi bila drugačna. Da ne bi imela takšnih bokov. Da bi bil moj trebuh raven. Da bi imela suhe noge. Moram priznati včasih preskočim več kot en obrok.Ko kaj pojem se počutim "guilty". Potem pa me priboje še kakšna pripomba od atija "zaka tolk velik ješ" ali pa "nehi že jest" ko pa si privoščim kaj sladkega(če si privoščim) mi ponavadi reče "zaka tolk sladkega ješ itak si se že zredila" ob takih besedah se počutim ko da sem lastnemu očetu zdim grda in debela. Vsak dan se spopadam tudi z ankcijoznostjo. Strah me je kaj si ljudje mislijo o meni. Delala bom stvari da bom ugajala drugim ne sebi. Spremenila se bom po načelih drugih.Strah me je izpostaviti svoje mnenje. Konstantno si grizem nohte ali pa kožo dokler ne krvavim.Večkrat padem v "trans" posebej med poukom in nisem pri stvari. Vsak dan me obdajajo ljudje ki so moji prijatelji in jih imam rada ampak noben ne opazi da je nekaj narobe. Vedno sem nasmejana in vedno jaz vsem drugim pomagam včasih pa si želim da bi nekdo pomagal meni in me poslušal. Sama pa si to ne upam izpostaviti nobenemu čeprav posameznikom zaupam. Nočem svoje breme spraviti na njih in nočem da bi si mislili kakšne reči o meni. Vedno sem se spopadala sama. Vendar ne morem več. Noben ne razume kaj se dogaja z mano. Pogrešam odkrit pogovor z nekom. Občasno se tudi poškodujem ker mi s tem odleže. To ponavadi storim ko imam izpade žalosti ali jeze.Vem da nisem okej ampak navzven zgleda kot da sem. To je vse kar bi izpostavila. Hvala vam.

  • Uredništvo

    Katarina Maučec

    Objavljeno: 27 feb. 2023 16:24

    Odgovor svetovalke:

    Pozdravljena Zala!

    Slišim te, da si v zelo veliki stiski. Praviš, da se soočaš s slabo telesno samopodobo. Sama sebi se zdiš debela, želiš si biti drugačna, imeti drugačno postavo, počutiš se krivo zaradi stvari, ki jih poješ, ob tem pa se moraš soočati še z nesramnimi pripombami svojega očeta, ki ti prav nič ne pomagajo. Potem so še tukaj komentarji staršev, ki obsojajo slabše ocene, pri čemer pa ne prepoznajo tvojega truda. Prav tako praviš, da želiš ves čas ustreči drugim. Delaš stvari samo zato, da bodo drugi zadovoljni, pri čemer pa svoje potrebe pustiš na strani. Tvoje stiske in stres se izražajo tudi na telesni ravni, saj ko se počutiš v izrazitem stresu bruhaš. O tem si se že poskusila pogovoriti s starši, ampak si naletela na neprimeren odziv in nerazumevanje. Svoje stiske razrešuješ z samopoškodbenim vedenjem, ki ti predstavlja razbremenitev. Res mi je žal in hudo zate ob vseh stiskah, ki jih navajaš. Želim ti sporočiti, da te slišim in razumem. Razumem, da se ob tem počutiš zelo žalostno, osamljeno in da veliko jočeš. Zelo bi te rada pohvalila, da si se opogumila in zaupala svojo težavo nam. S tem mi daješ vtis, da kljub vsemu še vseeno verjameš, da ti nekdo lahko pomaga in si tega želiš.

    Izredno težko mi je bilo prebrati zapis, da se v šoli res trudiš, vendar kadar ti kakšna ocena spodleti, naletiš na žalitve iz strani staršev. To mora biti zagotovo zelo težko. Žal mi je, da starši ne vidijo tvojega truda. S svojimi pričakovanji ustvarjajo zelo nezdravo prepričanje in vtis, da so pomembni le rezultati. To nikakor ne drži. Najpomembneje je, koliko truda vložiš. Čisto razumljivo je, da ne boš vedno dobila najboljše ocene. Občasni neuspehi tudi sicer v življenju so neizogibni. Normalno je, da ti kdaj pa kdaj spodleti. Kar je najvažneje je to, da sama pri sebi veš, da si se potrudila po svojih najboljših močeh in da se znaš po neuspehu pobrati in poskusiti znova. Verjamem, da zna biti zelo težko samo sebe prepričati, da je najpomembneje to, da si se potrudila po svojih najboljših močeh, če ti okolica (v tvojem primeru starši) sporoča, da si zanič, ker nisi dobila najboljše ocene. Ampak vseeno poskusi zbrati moč in se prepričati, da zaupaš temu, kar delaš in da je to dovolj. Navsezadnje je najpomembneje, kako zadovoljna si ti. Vprašala bi te, kako učitelji v šoli ali drugi sorodniki poleg staršev gledajo na tvoje ocene? Ali morda kdo drug v tvoji okolici verjame vate in vidi tvoj trud?

    Omenjaš tudi glasbeno šolo, ki ti predstavlja dodatne obveznosti in ti povzroča veliko stresa. Se ti bi morda zdelo, da bi imela manj stresa, če glasbene šole ne bi obiskovala? Kako bi se počutila, če bi glasbeno šolo opustila ali pa vsaj ukvarjanje z njo nekoliko zmanjšala? S hobiji se ljudje namreč ukvarjamo zato, da nam je prijetno, da nam prinesejo razbremenitev. Če ti glasbena šola prinaša še dodatne skrbi, je namreč vredno razmisliti, ali se res splača. 

    Opisala si tudi težave s telesno samopodobo. Tvoje telo ti ni všeč in želiš si imeti drugačno postavo. Te skrbi pa uravnavaš s tem, da preskočiš kakšne obroke. Preskakovanje obrokov ni ravno najboljša ideja, saj kadar lakota nastopi, nastopi, in se proti njej ne moreš boriti. Če obroke preskakuješ, lahko to vodi tudi do tega, da ko pa ješ pa poješ veliko več kot bi sicer. Zato bi ti svetovala, da poskusiš jesti, ko si lačna in da nehaš jest ko si sita. Prav tako nobena hrana ni slaba sama po sebi. Če imaš rada sladkarije, je normalno, da si jih kdaj pa kdaj privoščiš, je pa pomembno, da paziš na količino hrane, ki jo poješ, če želiš izgubiti telesno maso. Je pa včasih pomembno tudi, da znamo sprejeti sami sebe. Razumem, da je to reci lažje kot narediti, ampak vseeno ni nemogoče. Ljudje imamo različne postave in ni zgolj ene, ki je lepa ali normalna. Pomembno je, da sprejmeš, da si lepa takšna kakršna si. Bodi potrpežljiva in prijazna do sebe. Če ne sprejmeš sebe takšne kakršna si, bo vedno nekaj kar te bo motilo. Ne glede na to koliko teže boš izgubila. Prav tako je naša postava do neke mere genetsko določena in ne glede na to, koliko se trudimo izgubiti telesno maso na enem delu telesa, smo pri tem neuspešni.

    Moram poudariti, da so očetovi komentarji ne glede na vse zelo neprimerni in mi je žal, da jih moraš poslušati. Bi pa izpostavila, da včasih takšni komentarji niso vezani nate, ampak lahko izvirajo iz očetovega lastnega nezadovoljstva s svojim načinom prehranjevanja. Ne poznam tvojega očeta in kako se on prehranjuje, vendar morda tudi on ni zadovoljen sam s sabo in ker se ne zna spoprijemati s svojimi notranjimi bitkami, to stresa nate. To seveda ni prav, lahko pa predstavlja določeno razbremenitev, saj veš, da nisi kriva ti. 

    Praviš, da se s svojimi težavami vedno poskušaš soočati sama. O njih nisi spregovorila z nikomer, saj ne želiš, da bi bila drugim breme in nočeš, da bi drugi nate začeli gledati na drugačen način. Vseeno pa si želiš biti slišana, želiš, da bi nekdo pomagal tebi, pogrešaš iskren pogovor s sočlovekom. Moram ti povedati, da tvoji občutki, da ne želiš biti breme drugim sploh niso presenetljivi, sploh zato, ker si se poskusila obrniti na svoje starše, ki ti niso pomagali, niso izrazili razumevanja temveč zgolj zamahnili z roko češ da se moraš »skulirati«. Iz te izkušnje si se naučila, da če zaupaš težave drugi osebi, da si jim v breme. Morda te je sedaj tudi strah, da bi naletela na kakšen podoben odziv pri komu drugemu. Vendar želim ti sporočiti, da obstajajo ljudje, ki ti bodo znali prisluhniti, ti bodo znali pomagati, ampak le če jim zaupaš svoje težave. Ljudje namreč nimamo sposobnosti poznati želja drugih, če nam jih drugi ne povedo. Torej, če si želiš iskrenega pogovora, moraš dati zanj pobudo. Spodbudila bi te, da se poskusiš obrniti na svetovalno delavko v šoli ali na učitelja, ki mu zaupaš. Tukaj lahko najdeš še druge vire pomoči. Lahko se obrneš na zaupne telefone, ki so navedeni. Tam ti bodo z veseljem prisluhnili in ti ponudili neke vrste razbremenitev. Prav tako bi te vseeno spodbudila, da poskusiš svoje težave zaupati tudi prijateljem. Razumem, da je težko sploh, ko je želja ne biti breme drugim tako močna. Bi pa rada osvetlila še en drug vidik, ki se ga mogoče še nisi spomnila. Če svoje težave zaupaš prijateljem, boš lahko z njimi spletla še globje in tesnejše odnose ter se boš z njimi še bolj povezala. Morda boš ugotovila tudi, da v svojih težavah nisi sama in se boš zaradi tega počutila boljše in bolj razumljeno. Morda boš ugotovila, da se tudi kdo izmed tvojih sovrstnikov sooča s starši, ki jih obsojajo ali pa se borijo s slabo telesno samopodobo. 

    Prosim obrni se na zaupne telefone na zgornji povezavi tudi takoj, ko želiš vzeti v roke rezilo in namesto, da se samopoškoduješ pokliči na eno izmed številk. Samopoškodovanje je oblika soočanja s stiskami. Tudi sama si zapisala, da ti ob rezanju odleže. Vendar pa, draga Zala, obstaja veliko različnih načinov soočanja s stiskami, ki ne zajemajo škodovanja samim sebi. Mi lahko obljubiš, da boš naslednjič poskusila na drugačen način? Svetovala bi ti tudi, da si poiščeš strokovno pomoč. Ne samo zaradi samopoškodbenega vedenja, ampak tudi zaradi drugih stisk, s katerimi se soočaš. Strokovnjak bi ti namreč lahko prisluhnil in te vodil pri razreševanju teh.

    Upam, da sem te s svojim odgovorom vsaj malo razbremenila. 

    Vse dobro!

    Katarina Maučec, mag. psihologije

  • Anonimno

    Zagotavljamo ti anonimnost, zato lahko brez skrbi zastaviš vprašanje. Tvojih osebnih podatkov ne objavljamo javno.

  • Brezplačno

    Nič ne stane! Na tvoja vprašanja bodo strokovnjaki odgovorili brezplačno.

  • Strokovno

    V spletni svetovalnici je na voljo ekipa strokovnjakov, ki jim lahko zaupaš. Med njimi so zdravniki, psihologi in drugi strokovni sodelavci.

Obrazec, kjer lahko zastaviš vprašanje

Vpiši vzdevek. Uporabiš lahko: črke slovenske abecede, številke, presledek, - in _

Izberi spol. Ta podatek je pomemben za svetovalca in ne bo javno objavljen. Če podatka ne želiš navesti, to spoštujemo.

Vpiši svojo starost. Ta podatek je pomemben za svetovalca in ne bo javno objavljen. Če podatka ne želiš navesti, to spoštujemo.

Ne najdeš odgovora?

Zastavi vprašanje