.

Odgovor svetovalke:

Lepo pozdravljena!

Hvala, da si nam pisala in z nami delila svojo stisko. Iz tvojega zapisa je čutiti, da ti je trenutno res zelo težko – kot da je vsega preveč, v telesu čutiš napetost in težo, misli pa se vrtijo tudi takrat, ko si tega ne želiš. Žal mi je, da se s tem soočaš. 

Verjamem, da si pričakovala, da bo po koncu šole lažje, a stiska ne mine vedno takoj, še posebej, če je bilo pritiskov več ali če se je v ozadju nabiralo še kaj drugega. Ko smo v stiski, se lahko v glavi začnejo pojavljati zelo težke, strašljive ali vsiljive misli. To ne pomeni, da si tega želiš ali da se bo to uresničilo. Kar ti lahko pri tem pomaga je, da misli zapišeš oz. “odložiš” na papir. Tako se lahko lažje distanciramo od njih in jih spustimo. Pomembno pa je tudi, da imaš ob sebi nekoga, ki te lahko podpre. Se spomniš, kdaj so se ti neprijetni občutki začeli? Se je takrat zgodilo kaj pomembnega zate? 

Ob občutku, da je vsega preveč, si ni treba naložiti celega dneva naenkrat. Pomaga lahko, da ga razdeliš na majhne korake. Za začetek je lahko dovolj že to, da se vstaneš, nekaj poješ, se umiješ, napišeš sporočilo prijateljici, greš na zrak ali v prostor, kjer nisi sama. 

Vesela sem, da si kljub stiski našla moč in pogum, da si nam pisala. To je pomemben korak. Tudi to, da si dokončala letnik, vstajaš, poskušaš iti ven in biti s prijatelji, kaže, da v tebi obstaja del, ki se trudi in išče pot naprej; tudi če se ti trenutno morda ne zdi tako.

Zelo bi te spodbudila, da o svoji stiski čim prej poveš še nekomu v živo. Lahko je to starš, sorodnica, prijateljica, svetovalna delavka, osebna zdravnica ali katerakoli odrasla oseba, ob kateri se počutiš varno. Ni treba, da poveš vse naenkrat ali da znaš razložiti, zakaj se tako počutiš. Lahko začneš čisto preprosto: “Nisem okej. Vsega mi je preveč in potrebujem pomoč.” Lahko tej osebi tudi pokažeš svoje sporočilo, če bi bilo lažje.

Dobro bi bilo, da v naslednjih dneh poiščeš tudi strokovno pomoč v živo. Brez napotnice se lahko obrneš na: 

Center za duševno zdravje odraslih v najbližjem zdravstvenem domu.

Svetovalnico Posvet.

Za pogovor v trenutku stiske lahko pokličeš TOM telefon na 116 111, vsak dan med 12. in 20. uro, ali se oglasiš v naši chat svetovalnici.

Ko začutiš, da se misli začnejo prehitro vrteti, poskusi za nekaj trenutkov pozornost preusmeriti v to, kar je tukaj in zdaj. Pri tem ti lahko pomaga tehnika 5-4-3-2-1.

Če bi kdaj začutila, da bi stiska bila res zelo huda, pa prosim ne ostani sama. Takrat takoj pokliči 112, pojdi do najbližje odrasle osebe ali na urgentno pomoč. To ni pretiravanje, ampak skrb zate v trenutku, ko je stiska premočna.

Ni potrebno, da si v stiski sama, zaslužiš si pomoč in podporo. Ni vedno lahko spregovoriti o svojih težavah, je pa vredno. 

Hvaležna bom, če se še oglasiš. 

Objem,

Sara Seršen, mag. psihologije

Odgovor svetovalke:

Pozdravljena! 

Hvala, da si se ponovno oglasila in zaupala še nekaj več o sebi. 

Pomembno se mi zdi, da imaš strokovno pomoč in da si jo poiskala, ne glede na komentarje okolice. To, kar opisuješ, definitivno ni lenoba. Mi pa je žal slišati, da se že tako dolgo soočaš z močno stisko in da kljub pomoči trenutno še ne opažaš večjega izboljšanja. 

Pišeš, da imaš pred sabo veliko obveznosti in ciljev – počitniško delo, izpit za avto, prakso, maturo. Zelo dobro je, da si imaš cilje za prihodnost. Verjamem, da ti je vse to pomembno in sliši se, da imaš občutek, da si ne smeš privoščiti, da bi karkoli izpustila. Pomembno je, da svoje zdravje v tem trenutku postaviš na prvem mestu. Tudi če ti katere stvari ne bi uspelo čisto po načrtu, ampak nekaj mesecev ali leto pozneje, bo to še vedno okej. Še vedno lahko prideš do istega cilja, boš uspešna, mogoče bo le nekoliko drugačna pot, s kakšnim ovinkom več, ampak to je okej. 

Zelo pomembno bi bilo, da svoje skrbi in stisko podeliš z vsaj enim strokovnjakom, pri katerem si obravnavana. Če nimaš termina v naslednjem tednu, ne čakaj na naslednji termin, ampak poskusi prej poklicati/napisati mail in prositi, če lahko dobiš kak termin čimprej. Skupaj lahko naredite načrt, kaj bi bilo najbolj smiselno za tebe. 

Verjamem, da te skrbi hospitalizacija, sploh ker imaš z njo že več izkušenj in se ti zdi, da ti ni dovolj pomagala. Vseeno pa je zelo pomembno, da strokovnjakom poveš, kako se trenutno počutiš. Njihov cilj ni, da ti vzamejo prihodnost ali obveznosti, ampak da ti pomagajo ostati varna in skupaj s tabo poiščejo način, kako bi ti bilo vsaj malo lažje. 

Nekaj kar morebiti lahko predebatirata s psihologinjo in/ali pedopsihiatrom sta Program reintegracije in rehabilitacije mladostnikov v MKZ Rakitna ali program Mentalno zdravje v Stični. Ne poznam celotne tvoje zgodbe, zato ne morem vedeti, ali bi bil kateri od teh programov primeren zate. Zdi pa se mi smiselno, da se o tem pogovoriš s strokovnjaki, ki te poznajo (če se še niste o tem pogovarjali). Gre za programa, kjer mladostnik dobi celostno podporo, hkrati pa to ni isto kot bolnišnična hospitalizacija, s katero imaš že izkušnje.  

Omenjaš tudi, da ne želiš biti razočaranje in sramota družini. To se slišijo zelo močni in neprijetni občutki. Zanima me, ali imaš doma koga, ki te poskuša razumeti in ti stati ob strani? 

Duševne težave niso lenoba, šibkost ali nekaj, kar bi si človek izbral ali izmislil. Podobno kot pri telesnih boleznih tudi pri duševnih težavah gre za stanje, ki potrebuje razumevanje, zdravljenje in podporo. Ali bi za nekoga, ki je zbolel za težjo telesno boleznijo (npr. rak) in trenutno ne zmore vsega, kot bi si želel, rekla, da je sramota družini? Verjetno ne. In enako velja tudi zate in vse ljudi, ki se soočajo s težavami v duševnem zdravju. 

Soočanje z duševnimi težavami je pogosto tek na dolge proge, z vzponi in padci. Normalno je, da pridejo tudi težja obdobja. To ne pomeni, da si ti kriva ali da ni poti naprej, ampak da je takrat smiselno skupaj s strokovnjaki in ljudmi, ki so ti v oporo, pogledati, kaj bi ti v tem obdobju lahko pomagalo in iti korak za korakom.

Za konec pa bi te vprašala, kdo pa si ti onkraj te stiske - imaš morebiti kakšen hobi, interes, se ukvarjaš s kakšnim športom ali kaj ustvarjaš, kuhaš? Je mogoče kakšna tema ali področje, ki te zanima in ga kdaj raziskuješ?

Vesela bom, če najin pogovor nadaljujeva. 

Objem, 

Sara Seršen, mag. psihologije

Odgovor svetovalke:

Lepo pozdravljena! 

Zelo dobro je, da imaš jutri termin in sem vesela, da ti je po pogovorih lažje. Verjamem, da je težko govoriti o svojih težavah. Po navadi je, kot tudi ti opisuješ, najtežji del začeti to temo. Ko pa enkrat začnemo, je nadaljevanje pogovora lahko lažje, predvsem pa ti je lahko lažje ob koncu, ko se stiska s pogovorom nekoliko razbremeni. Ali si kdaj razmišljala, da namesto, da bi o tem začela govoriti, zapišeš svoje skrbi in težave na papir ter ga na začetku pokažeš psihologinji in poveš, da bi se o tem želela danes pogovoriti? Lahko ji tudi samo pokažeš sporočilo, ki si ga napisala nam. Če bi ti tako bilo lažje, si dovoli to narediti. S tem ni popolnoma nič narobe. 

V primeru, da pa ti je vseeno lažje ustno povedati, pa ti ni treba že v prvem stavku povedati vseh najbolj neprijetnih občutkov ali misli. Lahko začneš s tem, da si se v zadnjem času soočala s stiskami, da ni bilo vse v redu in da bi se danes želela o tem pogovoriti, ti pa je o tem težko govoriti. Verjamem, da bo tudi tvoja psihologinja to razumela ter ti z vprašanji pomagala in vodila pogovor.

Lepo je slišati, da imaš podporo z mamine strani. Tudi če ti ni prijetno z njo govoriti o svojih stiskah, je pomembno, da imaš ob sebi nekoga, ki ti želi dobro in se lahko nanj opreš. Morda ji za začetek ni treba povedati vsega — lahko ji poveš samo toliko, da trenutno nisi dobro in da bi ti pomagalo, če je malo več ob tebi ali če delata kaj skupaj (če bi to bilo nekaj, kar bi tebi pomagalo). 

Hvala, da si podelila še nekaj o sebi. Praviš, da občasno gledaš Netflix - ali imaš mogoče kak najljubši film ali serijo? 

Vesela bom, če se ponovno oglasiš in sporočiš, kako je šlo pri psihologiji. 

Objem,

Sara Seršen, mag. psihologije

Odgovor svetovalke:

Lepo pozdravljena!  

Upam, da si se uspela pogovoriti s psihologinjo in sta oblikovali načrt, kako naprej, da ti bo bolje.  

Želela sem ti sporočiti, da sem naslednji teden odsotna in ne bom mogla odgovoriti na vprašanja. Če boš v tem času imela kakršno koli vprašanje, še vedno lahko pišeš in ti bo nekdo od mojih kolegov z veseljem odgovoril. Lepo vabljena tudi v našo klepetalnico - urnik najdeš na tej povezavi: https://www.tosemjaz.net/pogovori-se/  

Objem,

Sara Seršen, mag. psihologije