...

Odgovor svetovalke:

Pozdravljena!

Najprej naj ti povem, da nisi sama. Vse, kar doživljaš – od občutkov sramu, protislovnih želja, do bolečih misli o sebi in telesu – je zelo težko nositi, še posebej pri 14 letih. Puberteta je že sama po sebi čas velikih sprememb, pri tebi pa se temu pridružujejo še hude družinske in notranje stiske.

Kar opisuješ o samozadovoljevanju, zanimanju za »prepovedane« teme in željah, ki te hkrati strašijo, je zmeda, ki je v mladostništvu lahko pogosta. Pomembno pa je, da to vidiš kot znak, da iščeš razumevanje svojega telesa, meja in varnosti – ne kot nekaj »narobe« s tabo. To, da te te misli strašijo in da jih sprašuješ, je dokaz, da si jih ne želiš uresničiti in da se želiš razumeti.

Glede mame – zelo boli, ko odrasla oseba, ki bi ti morala biti največja opora, deluje kot vir strahu, žalitev in negotovosti. To, da si želiš več ljubezni in topline, je nekaj povsem naravnega. Vsak otrok si želi, da bi ga imeli starši radi in da bi bili ponosni nanj. Povsem razumljivo je, da si zaradi njenega vedenja v dvomu, ali ji lahko verjameš, ko reče, da te ima rada. Tvoj občutek, da nisi slišana in videna, je resen in upravičen. Nepredstavljivo je, da imaš občutek, da moraš pred mamo skrivati menstruacijo. Menstruacija je povsem naravna stvar pri 14-letnicah, pravzaprav je znak, da je tvoje telo zdravo. Če ne želiš, da te gleda golo, se lahko med tuširanjem zakleniš v kopalnico? Mislim, da je taka meja pri tvojih letih povsem sprejemljiva. 

To, da se sramuješ telesa, brazgotin in telesnih sprememb, ki so del odraščanja je tudi znak, da nosiš veliko bolečine sama. Samopoškodovanje je način, kako se ljudje včasih spopadajo s stisko, a v resnici rane samo povečajo tvojo bolečino in sram. Zelo pomembno je, da s to bolečino nisi sama – da imaš prostor, kjer lahko govoriš o tem. Ko berem tvoj zapis, se sprašujem, ali te je morda kdo, ko si bila otrok, spolno zlorabil, se te neprimerno dotaknil. To bi pojasnilo, zakaj želiš, da te samozadovoljevanje boli in zakaj te je strah, da bi zlorabila druge otroke, če bi postala učiteljica. Se spomniš, da se ti je kaj takšnega zgodilo? Si komu zaupala, kaj se je zgodilo? Je ta oseba še vedno v tvojem življenju?

Kar je najbolj pomembno, je tvoja želja »hočem preživet, se rešit iz tega vrtinca« – to je tvoja moč. V tebi je del, ki si želi zdravja, varnosti in prihodnosti. To je del, ki ga je treba negovat. Ali imaš morda v šoli učiteljico ali svetovalno delavko, ki bi ji lahko zaupala, povedala to, kar si povedala meni? Morda imaš prijateljico, ki bi te lahko spremljala na Center za duševno zdravje otrok in mladostnikov. Tam se lahko brezplačno in brez napotnice zaupaš strokovnjakom za duševno zdravje in skupaj boste naredili načrt pomoči, kako se rešiti iz vrtinca.

Vedi, da si zaslužiš pomoč. Če nisi prepričana, kje ali kako jo poiskati, mi še piši. Z veseljem ti dam še kakšen nasvet. Ni ti treba tega nositi sama. Tukaj smo zate. 

Ajda Novak, mag. psihologije

Odgovor svetovalke:

Pozdravljena,

vesela sem, da si se mi še oglasila. Iz obeh zapisov razberem, da vajin odnos z mamo res ni zdrav in težko ga boš sama popravila, če tudi mama ni pripravljena spremeniti določeni stvari in vedenj. Čutim, da se že od malih nog v odnosu z mamo nisi počutila ljubljeno, kar ti je zagotovo manjkalo in vplivalo na tvoje življenje. Imaš morda kakšno teto, babico, s katero se dobro razumeš in bi se lahko pogovorila s tvojo mamo? Imaš brata ali sestro, ki je v podobni situaciji in bi te razumel/a in se poistovetil/a s tabo? 

Dovolj stara si, da za svojo higieno skrbiš sama - tako za česanje las kot tudi za umivanje zob, da to vsak večer počne tvoja mama, je zelo neobičajno. Predlagam, da pri večerni rutini čim prej potegneš mejo in se začneš urejati sama. Morda bo mama na začetku užaljena kot si rekla, saj se vajina rutina spreminja, vendar je čas, da se zgodi sprememba in čez čas bo razumela in sprejela. Zdi se, da te ima še vedno za njeno majhno punčko, ti pa si vmes že zrasla. Predlagam, da se z mamo pogovoriš kar med kosilom ali ob kaki drugi običajni priložnosti, povej ji, da si že starejša in potrebuješ več zasebnosti v večerni rutini. Nastopi suvereno, kot da si se že odločila, da se boš zaklenila v kopalnico, da ne bo tega pogovora dojela kot vprašanje. V tem pogovoru ji lahko tudi razložiš, da opažaš, da se tvoje telo spreminja, iz deklice rasteš v žensko in da sama težko sprejemaš te spremembe, njeno neodobravanje in komentarji pa situacijo še poslabšajo. Prosi jo za podporo pri sprejemanju svojega telesa, morda jo lahko vprašaš, kakšna je bila njena izkušnja, ko je odraščala.  

Z veseljem ti bodo z nasveti pomagali tudi v svetovalnici Posvet, ki si jo omenila, morda te lahko prijateljica spremlja tja? Najbolje je, da se naročiš preko e-maila info@posvet.org, da te bodo lahko ob prihodu tja zagotovo sprejeli svetovalci. Svetovanje je brezplačno. Poskusi najprej tam, če se situacija doma ne izboljša, pa lahko potem razmisliš o kriznem centru. 

Nisi sama. Tukaj smo zate. Včasih nimamo sreče z družino, v katero se rodimo, ampak imamo moč, da odrastemo in da svoje življenje obrnemo na boljše. Vem, da imaš v sebi to iskrico in da ti bo uspelo. In z vsakim letom bo nekoliko lažje graditi svojo pot. 

Pošiljam ti velik objem. 

Ajda Novak, mag. psihologije