:/

Odgovor svetovalke:

Pozdravljena,

hvala za sporočilo. 

Zdi se, da si na točki, ko razmišljaš o svoji prihodnosti, vključno z željo po starševstvu. Pri tem te spremlja skrb glede družinske zgodovine in izzivov, ki jih ta prinaša. Ne želiš si, da bi se vzorci prenesli dalje, kar je nekaj zelo človeškega – želja, da drugim ne bi povzročali stresa, ki smo ga morda izkusili sami. Če si pripravljena, bi želela o tem slišati še kaj več.

Pomembno se mi sicer zdi, da veš, da želja po otroku ni sebična. Gre za eno pogosto najglobljih in najbolj naravnih človeških hrepenenj. Res je, da nekatere težave prehajajo iz ene generacije v drugo – in prav je, da to pri odločitvah upoštevamo – a to ni edini dejavnik, ki vpliva na naše življenje. Zelo pomembno vlogo ima tudi okolje, ki ga vsakodnevno ustvarjamo, ter naše zavedanje in trud, da določene stvari prekinemo ali preoblikujemo. To zavedanje, ki predstavlja pomemben prvi korak k spremembam, sama že imaš.

Ob takšnih vprašanjih se človek zlahka počuti izgubljeno ali celo prepuščeno samemu sebi. Morda ti koristi, če o svojih občutkih spregovoriš z nekom, ki ni del tvoje družinske dinamike – v šoli morda s šolskim svetovalcem ali pa tudi drugo osebo v tvoji okolici, ki ji zaupaš.

Sicer pa imaš še veliko časa za raziskovanje, razvijanje in postopno postavljanje temeljev, ki bodo tvoji, ne podedovani. Že dejstvo, da razmišljaš, zastavljaš vprašanja in iščeš odgovore, dokazujejo, da zase lahko ubereš drugačno pot – takšno, ki bo tvoja (nekoč pa morda predstavljala varen prostor tudi za nekoga drugega).

Prosim sporoči mi, kaj meniš o zapisanem. V primeru dodatnih vprašanj ali pomislekov sem ti na voljo.

Lepo bodi,

Špela Dugonik, dipl. psihologinja (un)

Odgovor svetovalke:

Pozdravljena ponovno,

hvala, da si se ponovno oglasila in delila še več o sebi. Zavedam se, da to ni enostavno, zaradi česar resnično cenim tvojo iskrenost ter odprtost.

Pišeš, da te ob misli na ustvarjanje družine spremljajo močni dvomi – strah pred izčrpavajočimi odnosi, ki so zaznamovali tvojo preteklost, pa tudi dedno boleznijo, ki se pojavlja v tvoji družini. Te skrbi so več kot razumljive.

Strinjam se s tem, kar je zapisal Bond007 – to, da se pri sebi sprašuješ, ali je želja po otroku sebična, kaže na veliko mero zrelosti in samorefleksije. Tvoji pomisleki izhajajo iz skrbi za druge, ne le lastnih vzgibov. Narcistični ljudje redko dvomijo vase, še manj pa razmišljajo o vplivu svojih dejanj na druge. Tvoja miselnost tako že zdaj kaže na to, da hodiš po povsem drugačni poti: vstran od tega, česar nočeš ponoviti. Starševstvo je ena največjih življenjskih odgovornosti, in ravno to, kar danes čutiš kot breme, bi ti lahko v prihodnosti omogočilo, da k tej vlogi pristopiš ljubeče, premišljeno in z zavedanjem.

Kar se tiče mišične distrofije je res, da nekatere oblike pomembno vplivajo na kakovost življenja, zaradi česar je tvoja previdnost povsem smiselna. Če boš imela priložnost in tega še nisi storila, predlagam, da se pogovoriš s specialistom, ki ti lahko pomaga bolje razumeti tveganja in različne možnosti. Več kot veš, manj si prepuščena občutku negotovosti in več nadzora imaš nad lastnim življenjem.

Omenjaš tudi, da meniš, da zate ljubeča zveza ni možna. Verjamem, da se je ta misel sčasoma zasidrala globoko – ne vem sicer, a zgolj kot glas iz preteklosti, ko si pri drugih ljudeh videla, da podobni odnosi ne delujejo, ali kot posledica lastnih izkušenj. A pomembno je vedeti, da to ni edina resnica. Verjamem, da je v tvoji bližini kdo, pri komer bi se lahko počutila sprejeto in slišano. Iz teh drobnih občutkov – da si lahko to, kar v resnici si – se nato rojevajo temelji zdravih odnosov, tako prijateljskih kot tudi romantičnih. Prave zveze ne temeljijo na popolnosti, temveč na pripravljenosti obeh vključenih, da skupaj rasteta in zavestno izbereta drugačno pot.

Družine pa niso vedno le tiste, ki so nam dane po rojstvu; družino lahko najdemo tudi v prijateljih ali hišnih ljubljenčkih. Lahko je tudi skupnost ljudi, ki ji zaupamo, kjer čutimo varnost in pripadnost – prav ta podpora in toplina nas lahko nosita naprej, ko se zdi, da se vse drugo podira.

Popolnoma sicer razumem tvojo zadržanost glede šolske svetovalne delavke. Verjamem, da je v primeru tvoje prijateljice ta želela zgolj pomagati, a razumem, da te zdaj skrbi, da bi se proti tebi obrnilo tudi tvoje zaupanje. Če čutiš, da bi o teh temah vseeno rada govorila z nekom v tvoji okolici, pa ne veš s kom, razmisli, ali obstaja kakšna druga odrasla oseba, ki ji zaupaš ali si predstavljaš, da bi ji nekoč lahko (npr. učiteljica, starši prijateljice, soseda ali kdo drug, ki ti deluje prijazno in razumevajoče).

Predvsem pa si zapomni, da ne potrebuješ vseh odgovorov takoj. Dovolj je, da ostajaš iskrena do sebe in da se usmerjaš tja, kjer se počutiš dobro. Osredotoči se torej na tisto, kar te osrečuje danes – tudi če so to majhne stvari. Že to, da znaš svoje misli ter občutja ubesediti, kaže na notranjo moč, ki jo nosiš v sebi in ti lahko nežno pomaga naprej. In tudi če bo tvoja pot počasna ali negotova, boš z vsakim korakom bližje življenju, ki bo resnično tvoje.

Lepo bodi,

Špela Dugonik, dipl. psihologinja (un)