?

Odgovor svetovalke:

Pozdravljena! Najprej ti naj povem, da se ne rabiš opravičevati, zato smo tu, da vam prisluhnemo in skušamo karseda pomagati.

Bom malo obrnila tvoja vprašanja in začela pri 5.) Prijateljstvo bi naj temeljilo na vzajemnosti, na odnosu daj-dam, v katerem se obe strani počutita sprejeti, slišani, varni. In prav je, da si se postavila zase in prijateljici povedala, kaj te moti. Naslednji korak bi lahko bil, da ji jasno poveš, da če bo nadaljevala s takim načinom funkcioniranja se boš od nje oddaljila, ker ti jemlje preveč energije (tako kot si to lepo zapisala tukaj). Dober prjateljski odnos namreč ne more funkcionirati, če se zanj trudiš samo ti. Kar odkrito se pogovorita o tem. Ali imaš poleg nje še kakšne zadovoljujoče prijateljske odnose? Obkroži se s tistimi ljudmi, ki te napolnijo z energijo in se ob njih počutiš dobro. 

4.) Vse pohvale za tvojo delavnost, a draga gospodična daj si priložnost tudi za počitek, brezdelje. Vsak posameznik potrebuje tudi čas, ko je čisto neproduktiven, s tem ni nič narobe, nasprotno, daje nam zagon za naprej. Nikakor se ne rabiš počutiti krivo, če nisi odšla v fitnes, ne dovoli si, da se boš "prekurila". Rabiš počitek, tako fizično kot tudi psihično in čisto vredu je tudi to, da se za nekaj uric malce odklopiš od druženja, čas zase nam lahko zelo koristi. 

1.)in 3.) Ne morem trditi ali gre pri tvojem vedenju (grizenje ustnice/praskanje) za BFRB ali ne ker premalo poznam tvojo zgodbo oziroma širšo sliko. Dejstva, ki jih navajaš pa so, da se to zgodi ob povečanem stresu, jezi ali nervozi. Torej bi bilo potrebno poiskati bolj funkcionalne načine za umirjanje. Si že kdaj poskušala s kakšnimi tehnikami preusmerjanja misli ali tehnikami sproščanja? Nekaj jih imaš opisanih tukaj. Mogoče pa za začetek v takšnih momentih poskusiš najprej samo parkrat globoko vdihniti in izdihniti, da bo imelo tvoje telo malo časa, da se umiri. Tako boš lažje "splavala" iz intenzivnih občutkov in naredila plan za naprej. Misliš da bi to šlo?

2.) Takšni težki življenjski dogodki zagotovo pustijo sled v našem življenju. Nič nenavadnega ni, da se ob podobnih dogodkih spomniš na sošolca. Slišati je, da ti je bilo zanj zares mar in zagotovo te je to njegovo dejanje pretreslo. Pomembno je, da te te misli ne ovirajo do te mere, da bi te čisto ohromile oziroma pomembno ovirale pri vsakodnevnem funkcioniranju. Kar pa iz razbranega sklepam, da te ne? Fino je, da se takrat ko privrejo na dan spomini o tem z nekom pogovoriš, da podeliš te občutke. Čas je sicer tu dober pomagač v smislu, da več časa kot bo minilo, manj bo teh intenzivnih občutkov in misli, a prišli še najbrž bodo. Ne ustraši se jih, niso nič nenavadnega.  

Upam, da sem ti vsaj malo pomagala pri tvojih razmišljanjih in vprašanjih. Lepo vabljena da se še javiš, če boš imela kakšne dileme/vprašanja.

Lepo te pozdravljam in želim čim lepši maj,

Tina Rzeničnik Uršič, mag. psihologije