psiholohinja

Odgovor svetovalke:

Pozdravljena,

iz tvojega zapisa sem razbrala, da si razočarana in zmedena, saj se v odnosu s svojo psihologinjo ne počutiš slišana. Če te prav razumem, imaš občutek, da prostor, ki bi moral biti namenjen tebi, tvojim občutkom in potrebam, pogosto zapolni ona s svojimi izkušnjami, zaradi česar ne dobiš podpore, ki jo potrebuješ. Povsem razumljivo je, da te to frustrira, saj naj bi bila terapija prostor, kjer so v ospredju tvoja doživljanja.

Pomembno je vedeti, da vsak psiholog ni pravi za vsakega posameznika. Tudi če je nekdo strokovno usposobljen, se morata ujemati tudi osebnostno in v načinu dela, sicer se občutek varnosti in zaupanja težko vzpostavi. 

Morda bi te najprej vprašala, kje obiskuješ psihologinjo. Ali gre za šolsko psihologinjo ali za zunanjo terapevtko? To je lahko pomembno pri razmisleku, kakšne možnosti imaš naprej. 

Ena od poti je, da jo mirno seznaniš s tem, kako se počutiš v vajinem odnosu. Včasih terapevti svojega načina dela ne zaznajo kot problematičnega, dokler tega ne slišijo neposredno. Vprašanje pa je tudi, ali se ob njej počutiš dovolj varno, da bi tak pogovor lahko imel smisel.

Če imaš občutek, da se zaupanje ni uspelo vzpostaviti ali da je že precej omajano, je povsem razumljivo razmisliti o menjavi psihologinje. To je težka odločitev, saj pomeni, da se moraš znova odpreti nekomu drugemu in ponovno povedati svojo zgodbo. Kljub temu je za napredovanje v terapiji in pozitivne spremembe bistveno, da se v terapevtskem odnosu počutiš slišana, razumljena in podprta.

 

Urška Horvat, dipl. psihologinja (UN)

Odgovor svetovalke:

Razumljivo je, da je trenutno zelo težko izraziti svoja občutja, še posebej, če se ne počutiš slišana pri psihologinji in če starši tvoje izkušnje morda ne razumejo.

Ali imaš koga drugega v svojem krogu, s katerim bi se lahko pogovorila o tej težavi? Ena možnost je, da poiščeš podporo pri prijateljih ali pri drugi starejši osebi, ki ji zaupaš in kjer se boš počutila slišana in razumljena. To je lahko tudi šolska svetovalna služba, ki ti lahko prisluhne in pomaga razčistiti občutke ter najti načine, kako se spoprijeti s situacijo. Pogovori z ljudmi, ki ti nudijo varno okolje, ti lahko pomagajo ublažiti frustracije in zmedo ter pridobiti občutek, da nisi sama s svojimi občutki.

Eden od načinov, da dobiš podporo in jasnost, je, da svojim staršem še enkrat predstaviš svojo plat zgodbe. To ne pomeni obtoževanja ali konflikta, ampak da mirno in strukturirano pojasniš, kako se počutiš in kaj ti v trenutnem terapevtskem odnosu manjka.

Da bi se pripravila na ta pogovor, je lahko koristno, da zapisuješ svoje občutke, frustracije in potrebe. Lahko si vzameš dnevnik ali list papirja in ga razdeliš na štiri stolpce. V prvem stolpcu napiši, kaj se ti dogaja na terapiji in v drugem, kako se ob tem počutiš. V tretjem stolpcu opiši, zakaj te to moti oziroma kakšne so to posledice zate. V četrtem stolpcu zapiši, kaj bi si želela, da se spremeni ali kako bi ti lahko pomagali. Na primer:

• kaj se dogaja: psihologinja me je med pripovedovanjem prekinila.

• kaj občutim: počutila sem se žalostno.

• zakaj me moti: zaradi tega imam občutek, da moji občutki niso pomembni in da pogovori ne vodijo nikamor.

• kaj bi si želela: da me posluša do konca.

Ko boš imela zapisane misli, jih lahko uporabiš kot vodilo pri pogovoru s starši ali s psihologinjo, če se boš po tem tako počutila. Zapisovanje ti pomaga, da se lažje opredeliš, kaj je zate najbolj pomembno in da pogovor poteka mirno in strukturirano. 

Čeprav trenutno morda še ne bo takojšnje spremembe, boš vsaj imela pripravljeno svojo plat zgodbe in jasnejši način, kako jo predstaviti.

 

Urška Horvat, dipl. psihologinja (UN)