Psihologinja

Odgovor svetovalke:

Pozdravljen, 

zanima te odnos med psihologinjo in klientom.

Omenjen odnos mora biti profesionalen. Glavna skrb terapevta je klientovo dobro, mu nuditi podporo, omogočiti rast in samostojnost, spodbuditi večje zavedanje itd. 

Med terapevtom in klientom tekom terapije se mora oblikovati zaupen odnos, saj brez tega odnosa terapija nima učinka. Zgodi se, da klienti do terapevta začutijo določena prijetna čustva, saj čutijo terapevtovo zanimanje zanje, počutijo se razumljeni. Dokler gre za prijetna čustva, ki pomagajo procesu terapije je to normalen pojav in pomaga samemu procesu terapije. Ta čustva ni dobro potlačiti ampak jih nasloviti. Ko pa klient obiskuje terapijo ker mu ta predstavlja možnost terapevtove bližine in ne dela na vpogledu na izzive, takšna romantična-erotična čustva škodujejo terapiji, saj omejujejo rast klienta. 

Če pogledava še s strani terapevta, nosi terapevt v odnosu večjo odgovornost do ustreznega vedenja in občutij, saj mora delati na profesionalnem odnosu in postavljenju ustreznih meja znotraj terapevtskega odnosa. Izražena skrb do klienta je osnovno delo psihologa/terapevta, ne gre za romantična čustva s strani terapevta. Seveda o klientih razmišljajo ampak spet na profesionalen način, torej o tem kako klientu pomagati pri nekem izzivu. Ker pa so tudi terapevti ljudje seveda občutijo določena čustva povezana s klientom (vsa niso nujno romantična, privlačna). Ampak dokler se terapevti zavedajo in prepoznajo transfer in kontratransfer v odnosu sama čustva ne bodo škodovala procesu terapije. Seveda pa je v primeru pojava romantičnih čustev iz katerekoli strani odnos najbolje prekiniti in poiskati pomoč pri drugem posamezniku. 

Torej če povzamem in se navežem na tvoje vprašanje, zelo verjetno gre v tvojem primeru za terapevtovo skrb zate kot osnovno nalogo psihologinje. Torej ne gre za romantična čustva do tebe, v smislu da si ji všeč. Ampak za profesionalni odnos. 

Želim ti vse dobro!

Urška Koštomaj, mag. psihologije

Odgovor svetovalke:

Pozdravljen, 

odnos med klientom in terapevtom mora biti za klienta varen in zaupen ter profesionalen prav zaradi tega, da je omogočena osebnostna rast klienta. Če se klient v odnosu ne počuti varnega bo težko delal na sebi. Ker smo si ljudje različni, se z vsakim posameznikom seveda ne razumemo enako dobro, odnosi so različni. Zato tudi ni nujno, da z vsakim terapevtom oblikuješ odnos v katerem lahko osebnostno rasteš. Če najdeš terapevta s katerim se počutiš dobro in lahko delaš na sebi je to odlično. In spet potrebno je paziti na meje v odnosu. Terapevt ni tvoj prijatelj ali romantični partner. Tu je zato, da pomaga ozavestiti določene stvari, preseči stvari in spodbuja rast klienta. Do vseh klientov se vede na profesionalen način. 

Sprašuješ se ali si 'čuden' ker hodiš k psihologinji. Samo zato ker je včasih nekako veljalo da k psihologom oz. kliničnim psihologom hodijo le 'čudni' ljudje, še ne pomeni da to tako je. V preteklih časih so drugače gledali na duševne motnje in duševne stiske. Le-teh je bilo morda tudi manj. Zdaj psihologa obišče tudi vsak čisto preprost posameznik, ki v življenju niti nujno nima večjih težav. Ljudje smo si različni, nekateri potrebujejo le pogovor, drugi delajo na osebnostni rasti, tretji potrebujejo pomoč pri različnih lažjih duševnih motnjah, četrti potrebujejo večjo podporo in pomoč itd. In tudi psihologi se med seboj razlikujejo, npr. klinični psiholog se ukvarja s težjimi duševnimi motnjami, medtem ko lahko psiholog pomaga nekomu ki večjih težav nima, potrebuje pa psihološko podporo. Dobro je, da sam pri sebi razčistiš s stigmo. Nič ni spornega v tem če poiščeš pomoč. Marsikdo bi potreboval podporo, ozaveščanje svojih misli in vedenja. Če ti lahko strokovnjak pomaga na tvoji življenjski poti in zaradi tega boljše živiš, zakaj bi bilo to slabo? Razmisli ;)

Glede misli in skrbi okrog tega kako te vidi tvoja psihologinja, pa ti priporočam da se malo razbremeniš in te misli opustiš. Tudi če bi dobil odgovor na tvoje vprašanje, mislim da s tem ne bi bilo konec tvojih vprašanj ali potrditev odnosa, ampak bi se pojavila nova vprašanja in posledično nova čustva vezana na te misli. Zavedaj se, da si dober posameznik, ki ima tako kot vsi določene izzive v življenju, preko katerih rasteš in postajaš boljši. Ne potrebuješ potrditev s strani drugih oseb, tudi s strani psihologinje ne. Ona je tu da ti pomaga na tvoji poti, ne potrebuješ pa posebne potrditve da si OK takšen kot si.

Zaupaj življenju, zaupaj vase in vse bo v redu. 

Urška Koštomaj, mag. psihologije