Psiholog, tesnoba, strah

Odgovor svetovalke:

Pozdravljena,

Hvala, da si tako iskreno napisala, kaj se ti dogaja. Iz tvojega sporočila je čutiti, da že nekaj časa v sebi nosiš veliko stisko in da je v zadnjem času vsega postalo preveč.

Najprej bi ti rada povedala, da si zelo pogumna, da si svoje občutke in situacijo podelila z nami, hkrati pa s svojo psihologinjo. Zapisala si, da težko spregovoriš o svojem počutju. Ko že dlje časa živimo s svojimi stiskami, strahovi in tesnobo, je svoje občutke težko povedati na glas, lahko je zelo neprijetno in strašljivo. Ravno te informacije pa so ključ do tega, da ti strokovnjaki lahko nudijo ustrezno pomoč. Če bi ti bilo lažje, lahko svoje razmišjanje napišeš in ji list izročiš. Lahko ji pokažeš tudi zapis, ki si ga posredovala nam. Da ti bo psihologinja lažje in ustrezno pomagala, je pomembno, da si z njo iskrena in ji zaupaš. 

Ob tem, kar si zapisala, me skrbi predvsem to, da zaznavaš, da ti situacija uhaja izpod nadzora in se stiska stopnjuje. Omejevanje hrane, samopoškodvanje, občutek mraza in izpadanje las so vse znaki, za katere mora tvoja psihologinja vedeti čimprej. Tako boš pravočasno deležna ustrezne pomoči. 

Iz tvojega zapisa lahko razberem, da si želiš, da bi se stvari spremenile. Pri tem potrebuješ še malo poguma in moči. Zapisala si, da te skrbi redno tehtanje, ko prihajaš na obravnave. Tehtanje je namenjeno zgolj temu, da lahko strokovnjaki spremljajo, ali tvoje telo zaradi prehranjevalnih navad postaja ogroženo. Tudi napotitev k specialistu psihiatrije je lahko pomemben del pomoči. Psihiater lahko skupaj s tabo oceni, kako močna je trenutno tvoja tesnoba in katera oblika pomoči bi bila zate trenutno najprimernejša. Ena od možnosti so tudi zdravila, vendar obisk pri psihiatru še ne pomeni, da jih boš morala jemati.

Pomembno je, da s svojo stisko ne ostaneš sama. Toplo ti priporočam, da mami poveš, s čim se trenutno boriš. Tudi če z mamo nista v najboljših odnosih oz. ji ne zaupaš, zagotovo opaža, da nisi dobro in jo skrbi zate. Tudi ti se boš počutila bolj varno, če boš mami zaupala in bosta skupaj poiskali ustrezno pomoč zate. Če imaš občutek, da mami zares ne moreš zaupati, se pogovori s svetovalno delavko v šoli, z drugim družinskim članom ali s katerokoli odraslo osebo, ki ji zaupaš. Ni ti potrebno povedati vsega, lahko poveš, da si trenutno zelo slabo in potrebuješ pomoč.

S tem, da si poiskala pomoč pri psihologinji in da si z nami podelila svojo stisko, kaže na tvoj pogum in moč, ki ju nosiš v sebi. Če bi začutila, da bi tvoja moč izginila in bi začutila, da bi se lahko huje poškodovala ali da ne zmoreš počakati do naslednjega termina, je pomembno, da pomoč poiščeš takoj. Skupaj z odraslo osebo ali sama lahko greš na urgenco ali pokličeš 112. Pokličeš lahko na TOM telefon  (116 111 – vsak dan od 12.00 do 20.00) ali na zaupni telefon Samarijan (116 123 – 24 ur na dan).

Ni potrebno, da sedaj naenkrat rešiš šolo, odnose, hrano in tesnobo. Trenutno je najpomembnejše, da nisi sama v tem in da ljudje, ki te že obravnavjo, izvedo, kako težko ti je v resnici postalo.

Vedi, da nisi sama v tem, kar se ti dogaja. Tudi mi smo tukaj zate. Vesela bom, če se mi boš ponovno oglasila in mi sporočila, kako se počutiš. Vsekakor pa te spodbujam, da poveš o svojem doživljanju svoji psihologinji, zato jo imaš :)

Srečno!

Lara Tušek, mag. psihologinja

Odgovor svetovalke:

Pozdravljena,

Hvala, da si se ponovno oglasila in še bolj natančno pojasnila, kaj se ti trenutno dogaja.

Iz tvojega zapisa je razvidno, da je stiska vedno večja. Tudi težave s hrano se povečujejo - po eni strani se zavedaš, da je hrana zate zelo pomembna, vendar te je kljub temu strah hrano zaužiti. Tvoje telo je začelo kazati znake, da ne dobiva dovolj energije, zato je pomembno, da čimprej o tem obvestiš svojo psihologinjo. Zelo pomembno je, da psihologinja in drugi, ki te obravnavajo čim prej izvedo za stopnjevanje tvoje stiske in tvojega strahu pred hrano. Če svoji psihologinji še nisi povedala vsega, kar si zaupala nam, lahko pokažeš to sporočilo tudi njej, če bi ti to olajšalo zaupanje svojih občutkov. 

Toplo ti priporočam, da stopiš tudi do svetovalne delavke in jih zaupaš svojo stisko. Če stopiš do nje in poveš, da ti je težko, se s tem ne “tožiš” in nikogar ne obremenjuješ. Tudi ona je tam zate in ti bo poskušala pomagati in te razbremeniti. Prav pomoč učencem in dijakom, ki se znajdejo v stiski, je eden izmed pomembnih delov njenega dela. Lahko ji poveš, da ti je težko govoriti o tem, ampak da bi si želela njene podpore. Včasih je težko pristopiti, ampak naj ne bo ta pomemben korak pretežek zate. Lahko ji pošlješ tudi elektronsko pošto ali ji pokažeš svoje zapise, ki si jih poslala nam.

Zelo dobro si sama prepoznala povezavo med potrebo po nadzoru, šolskim pritiskom in nadzorovanjem hrane. Tega začaranega kroga ti ni treba prekiniti popolnoma sama. Okrog tebe so ljudje, ki ti bodo pri tem pomagali. Ko postanejo zahteve do sebe tako visoke, da imaš občutek, da »ni druge možnosti« kot odlični rezultati, lahko začne šola, ki ti sicer veliko pomeni, postajati tudi velik vir stiske. Pri tem ti lahko psihologinja in svetovalna delavka pomagata iskati način, kako ohraniti svoje cilje, ne da bi morala zaradi njih ogrožati svoje zdravje.

Zapisala si tudi, da si prijavljena na program COOLKIDS, kar se mi zdi zelo spodbudno zate. Ta program ti lahko pomaga pri učenju različnih načinov prepoznavanja in obvladovanje tesnobe. Obenem je lahko to dragocena izkušnja, kjer boš spoznala druge mladostnike, ki se prav tako soočajo s tesnobo in vidiš, da v svojih stiskah nisi sama.

Praviš, da imaš eno osebo, ki ji zaupaš, in ji želiš zaupati svoje težave, vendar je ne bi rada obremenjevala. Spodbujam te, da se z njo vseeno poskusiš pogovoriti. Ni potrebno, da ji poveš vse naenkrat. Včasih je dovolj že to, da imamo ob sebi nekoga, ki nas posluša. Lahko ji tudi poveš, da te skrbi, da ji bo obremenjevala s svojimi težavami, in jo vprašaš, ali ima trenutno prostor za tak pogovor.

Če bi se ponovno pojavila slabost, omedlevica, izrazita šibkost ali drugi telesni znaki, povej odrasli osebi in poišči zdravniško pomoč. Enako velja, če bi imela občutek, da bi se lahko poškodovala ali da svoje stiske več ne zmoreš sama obvladovati - takrat ne čakaj na naslednji termin, ampak pomoč poišči takoj.

Za začetek te torej spodbujam k majhnemu koraku: obrni se na šolsko svetovalno delavko. Ni ti treba povedati vsega. Dovolj je, da poveš, da se ne počutiš dobro in bi potrebovala pogovor.

To je povsem dovolj za začetek. Verjamem, da ti bo uspelo narediti, da pomemben korak!

Vesela bom, če se ponovno oglasiš.

Srečno!

Lara Tušek, mag. psihologinja