Psiholog

Odgovor svetovalke:

Pozdravljena,

Opisuješ hudo stisko, ki se, če prav razumem, vleče že kar lep čas. Misli in občutki, da bi bilo boljše, če ne bi obstajala, nakazujejo na samomorilno vedenje, ki ga je potrebno vzeti z vso resnostjo. Kot sama praviš, se ti to dogaja samo na nivoju mišljenja (torej ne načrtuješ, da bi si kaj naredila), vendar pa ne moremo vedeti, da bo pri tem tudi ostalo. Poleg tega ne samo, da si zaslužiš ostati živa, temveč si zaslužit tudi živeti lepo in polno življenje. Ne pa, kot opisuješ, pravi pekel. Prav tako se mi zdi zaskrbljujoče to, da ne občutiš volje do življenja. To je eden izmed glavnih znakov depresije. Sem spadajo tudi občutki krivde, ničvrednosti, sovraštvo do samega sebe, občutek neznosne osamljenosti,… Tudi jaz bi ti predlagala, da si poiščeš pomoč. Vsak, ki bi se znašel v tvoji situaciji (in to se lahko pripeti čisto vsakemu), potrebuje pomoč. Skoraj nemogoče se je iz tega izvleči sam. Glava nam namreč ne dela več tako, kot bi morala, in ves čas se vračamo k temu, da je z nami nekaj narobe in da mogoče ne bi smeli obstajati. Ob sebi takrat potrebujemo nekoga, ki nas lahko usmeri, nam pokaže nov način videnja samega sebe, itd. Predlagam ti torej, da se obrneš na svojo osebno zdravnico in ji razložiš, kakšne probleme imaš. Napisala ti bo napotnico za klinično psihologinjo. Obrneš se lahko tudi na šolsko svetovalno službo in prosiš za pogovor in / ali podporo, kako najti strokovno pomoč. Verjetno boš na termin pri psihologinji nekaj časa čakala, zato se mi zdi smiselno, da že vmes dobiš vsaj nekaj podpore. Šolska svetovalna služba ti jo lahko ponudi. Če pa si že študentka, se lahko obrneš na Psihosocialno svetovalnico v Ljubljani (https://www.fmf.uni-lj.si/sl/o-fakulteti/psihosocialna-svetovalnica/) ali na Psihološko svetovalnico v Mariboru (https://www.zadusevnozdravje.si/vir-pomoci/drustvo-studentov-psihologije-maribor-svetovalnica/). V vsakem primeru se lahko obrneš tudi na Center za psihološko svetovanje Posvet, ki ima svetovalnice po celi Sloveniji in nudi kratkoročno brezplačno psihološko podporo (http://posvet.org/). V vsakem primeru pa se mi zdi potrebno, da poleg teh ustanov kontaktiraš tudi osebno zdravnico in prosiš za napotnico za psihologinjo. Ali boš morala jemati zdravila ali ne je stvar dogovora s psihiatrom. Noben te ne bo prislil, da zdravila vzameš proti svoji volji. Če bo psihologinja presodila, da so potrebna, te bo poslala na pogovor k psihiatru. Psihiater ti bo razložil, zakaj bi bila zdravila zate dobra, kako delujejo, kaj lahko pričakuješ in se s tabo pogovoril o tvojih strahovih. Po tem se boš odločila ali jih sprejmeš ali ne. Pogosto se zdravila dajo za neko krajše prehodno obdobje, da se stanje malo stabilizira in se lahko ta čas dela na krepitvi posameznikovih virov pomoči. Kolikokrat na teden pa bodo obravnave pa ti na žalost ne znam povedati. Odvisno je od tega, kam greš, koliko ima tista ustanova kapacitet in kako urgentno je tvoje stanje.

Upam, da sem ti lahko z odgovorom kako pomagala. Vsekakor te spodbujam, da poiščeš pomoč. Če imaš še kakšna vprašanja, pa smo ti na voljo tudi tu :)

Lep pozdrav,

Maruša Grešak, mag. psihologije